Vransko

Jutro je bilo mrzlo. Bela meglica pred usti. Sonce, ki se je pretegovalo zgolj korak ali dva nad obzorjem, ni imelo nobene moči. S parkirišča je bilo zgolj nekaj korakov skozi vas, mimo cerkve in naprej, do skalne pregrade. Nekoč jo je človek izbrskal na plano, zgladil s svojimi rokami in prepustil usodi. 

Vransko

Ki je kot že tolikokrat našla tiste prave. Ljubitelje nekoristnega sveta, vertikale, trmastega kljubovanja gravitaciji. Stopala sva po cesti, vse je še spalo. Ali za zaprtimi okni zrlo v hlad. Kot bi se ljudje bali, da se bo zažrl vanje, jih napolnil in zamrznil njihova srca. Midva se nisva bala. Stala sva spodaj, zrla navzgor. 

Stena

Počasi pripravila opremo, čakala, če naju bodo sončni žarki pobožali. Kaj lahkega, je bila misel obeh. Za začetek je vedno dobro. Telebajski so bili hitro za menoj. V prste je zeblo, zadržal sem zase, Maja je povedala na glas. Ko mi je sledila. In nato sam znova njej. Dvakrat. Ker enkrat menda ni nobenkrat. 

Priprava

Pa me gibanje ni ogrelo. Prsti so bili še vedno mrzli, sklepi trdi. S tem sva imela smeri, posvečene novodobnemu poneumljanju otrok, zadosti. Prestavila sva se h klasiki. Ostržek. Pinocchio in njegove dogodivščine. Ki sva jim dodala svojo. Tako na hitro. Saj res ni bila pretežka. Niti prvič, niti drugič. 

Vzpon

Le drevo, ki ga je neka strašna sila odkrhnila je nerodno viselo prav tam, kjer je bilo najmanj treba. Tako za trenutek nisi vedel, ali se držiš njega ali stene. Ker se mi drugič ni dalo čakati, kdaj bo padel prav name, sem na vrhu prestopil desno. Saj pravljic še nisva imela zadosti. 

Pogled navzdol

Sneguljčica je ogrela le mene, Maja je ostala spodaj, hlad jutra ji ni dal čisto nobenega veselja, da bi jo spoznala. Nekaj motoviljenja v srednjem delu in že sem bil pod vrhom. Spust, vprašujoči pogled, nasmeh, vse je bilo jasno. Odvezal sem se, pospravila sva opremo, steno pustila za seboj. In dan, ki se je v vasi komaj prebujal. Hlad.

Sneguljčica