Tradicija

To je tradicija. In če imaš na pretekla srečanja prav lepe spomine, je prav, da je ne zanemariš. Da se tako vsaj enkrat letno podaš na božjo pot nad Ljubljano. Saj ne vem, če ima Šmarna gora res kakšne nadnaravne moči ali če neko zemeljsko sevanje ozdravi vse, s čemer se ceh v belem ukvarja desetletja brez uspeha. 

Greben Grmade

Toda gneča pohodnikov, katerih domet ne seže dlje, kot lahko pridejo s copati iz svoje stolpnice sredi mesta, je nepopisna. Edina možnost je iskanje poti, ki zaradi tega ali drugega razloga niso pretirano obljudene. In na vrhu hiter preskok do prijateljev, ki tam za cerkvenim zidom verno kot vsako leto potrpežljivo čakajo. 

Storžič in Grintavci

Vse do poldneva po lokalnem času. Ki tukaj teče povsem drugače kot bi pričakoval. Dobrote na mizi so povezane z divjimi vojščaki s krivimi sabljami. A še preden lahko sežeš po njih, moraš za zadovoljivo rešitev zastavljene naloge obiskati štiri točke, razmetane malo sem in malo tja. 

Prijatelj izpod gore

Tu brez križanja romarskih poti ne gre. Množice hitijo proti nebesom v prav goreči verski zamaknjenosti, drdrajoč pri sebi neke divje mantre in molitvice. Le to je lahko razlog, da neizmerno težko nekoliko dvignejo glavo, pogledajo v oči in zaželijo srečno pot. Povsem drugače je tam, kjer kmalu zadiši turška kava. 

Nenavadni hrošči

Prijazni pogledi, pozdrav prijateljev izpod gore, klepet z vsemi o vsem. Kar nas zanima, imamo skupnega. In tistem, kar nas deli. Zvonjenje smo preslišali, s prsti, po katerih se cedi sladkor, kažemo v dalj. Kajti vidi se do tja. In še naprej. Na dan, ko je sonce edini kontrast na modrem nebu. 

Prava turška kava

In minute kar bežijo. Vse do trenutka, ko je potrebno slovo. Z Mirom stopamo kot pravi partizani navzdol, tja proti Šmartnemu, do mesta, kjer nasmeh in zamah z roko na napačni strani stekla pregretega avtomobila pomenita zgolj obljubo, da naslednje leto znova pridemo. Na to nenavadno romanje.

Gremo domov ...