Velike živali

Same velike živali. Sem imel danes v načrtu. Toda do njih je bilo še treba priti. Kajti že začetek je bil prav zvit. Zgolj sledenje mojemu nosu in temu, kam ga vodi čudežna škatlica, povezana s sateliti, je pripomoglo, da sem našel prave odcepe in po lepi in ravni cesti pribrcal v Cuntovo grapo. 

Postanek na sončni strani

No, tako se menda imenuje zajetje. Kajti dolina je bila lepa, spokojna, zanimiva. Grape pa nisem videl prav nobene. Vsaj takšne prave, rovtarske. Tudi potem, ko sem brcal naprej in ravnine ni bilo več. Ko so me klanci, nekoliko spusta in nato seveda znova klanec, pripeljali do sv. Barbare. Kjer sem si oddahnil, razgledal, preden sem oddrvel do Hotedrščice in od tam skozi Žejno dolino, ki je lahko marsikaj, žejna pa prav nič. 

Senožeti

Malo po svoje, kot vedno, sem zasledoval svojo prvo današnjo žival. Ali vsaj njen hrib. Medvedje Brdo. Kajti medveda nisem videl nobenega. Ne, ko sem v samoti poti rinil svojega dvokolesnika proti prvi naslednji civilizaciji, niti kasneje, ko sem že stal na razglednem vrhu nad sv. Katarino. Same ženske duše sem danes obiskoval, svete kot le kaj. 

Žejna dolina?

Še enkrat sem pogledal naokoli, potem pa jo nekoliko razočaran, ker kosmatinca ni bilo opaziti niti daleč, še manj pa blizu, mahnil proti drugi veliki zverini. Ki bi jo danes res težko kje srečal. Dinozavra. Toda vsaj njegovi ostanki so še prav dobro vidni, le malo od Medvedjega Brda naprej. 

Sv. Katarina

Odtisi, ki jih je pustil v morskem blatu pred 220 milijoni let, ko je čofotal tu okoli. Ni si težko predstavljati njegove hoje, pogledov za plenom in plenilci, hlajenje v plitvini. Preden v zadnjem trenutku spremeniš načrte. Tako želeni spust proti Godoviču sem zamenjal za novo preverjanje, če je medved že prišel domov, nato pa se spuščal do ceste, po kateri iz Žirovskih rovt drvijo v smeri Logatca. 

Sledi izpred milijonov let

Sem imel kar podoben cilj, le prej sem še zadnjič danes zagrizel v breg. Tja do Petkovca, da obiščem še sv. Hieronima. Moško dušo. Ki pa stoji na prav res lepem razgledišču, tako zelo, da sem malo posedel, si oddahnil, nato pa brcal naprej ali nazaj, kakor se obrneš, seveda pa prav, tja do izhodišča, da zašpilim klobaso.

Nestvarni pogled pri sv. Hieronimu