Ko vseeno greš ...

Ko slišiš, da se ne splača. In veš, da je tako. Pa vseeno greš. Ker hočeš. Ker drugače ne gre. Saj bi si ne oprostil. Če ne bi sam poskusil. Noč je še božala bela pobočja, ko sem stopil po zamišljeni poti, tja čez travnike, do ceste, svetila se je v ledenem objemu. Lučka je tipala naokoli, iskala belino, upala, da je zima pustila svojo sled. 

Megleni travniki

Rad bi videl več. Čakal sem na svetlobo jutra. Upal. Se bal. Da je vse brez smisla. Tam nad planinami sem lovil sapo, megle so se preganjale naokoli. Vedel sem, da bo šlo bolj za silo, toda nisem se oziral na to. Glavno, da premikam noge, eno pred drugo, hodim, diham, sem. Čakal sem odcep, nato razcep, ovinek. 

Ledena pot

Ko sem prešel na drugo stran, sem za trenutek zbegano obstal. Potem pa vedel, kje bo treba, zavil, se dvignil, spustil, znova vzpenjal proti vrhu. Strmina mi je popila moči, vrh se je bližal počasi, nisem več mislil nanj, osredotočen na naslednji korak, zavoj, zdrs. Da bo tako, bi moral vedeti. 

Petelinjek

Vedno me začetek novih vzponov kaznuje, presedene ure ne prinesejo moči, zadihan sem stal na ubornem razgledišču s tistim znanim vprašanjem nekje v glavi. Počasi sem se pripravil, nato pa v stilu dobro podkovanega klovna lovil ravnotežje navzdol. Kložasti celec in boleče noge so mešanica, ki ne obeta nič posebej dobrega. 

Prežrta meja

Še dobro, da je bilo zgodaj, gledalcev pa bore malo. Takoj ko je bilo možno sem zavil v zaodrje, na domači strani našel cesto, katera me je prej zavedla. Se vzpel še na tisti vrh, ki ima tri gospodarje, vsakega na svoji strani. Sedaj sem si res oddahnil, vzponi so bili za menoj, le še navzdol bo treba. 

Dobrač se skriva za oblaki

Ko sem vpil že tako zelo domače razglede, sem sosedom pustil nekaj sledi na zaprti progi, na sedlu preskočil znova na cesto in peljal navzdol. Kmalu je bilo jasno, da je današnji dan poln čudnih nasprotij. Tam, kjer je bilo najbolj belo, je največkrat nadležno zaškripalo pod smučmi. 

Pri sosedovih

Po ledeni sredini je bilo še najbolje. Celo tam, kjer sem navzgor grede vzdihoval in zavijal z očmi, je šlo. Šele čisto spodaj, le malo nad uravnavo, sem zavil na travnike in po njih iskal prehode proti vikendom in po sosedovih travnikih do cilja, tik ob meji, pred našim domom.

Pogled nazaj

(Rateče – Petelinjek – Peč)