Svetloba

Besede, katerih sem bil deležen ob moji ideji, niso, da bi jih ponavljal. Saj sem jih nekako pričakoval in tako presenečenja ni bilo. Pa sem vseeno s seboj vzel tudi skirco. Saj veste, skiro. Dvoje plastičnih koles, zaviranje z zadnjo nogo, ko je mokro dejansko nemogoče. In sem šel. 

Obet

 Še ko je nad Laškim in okolico ležala tema in je lučka kazala, kje bi znale biti luknje na asfaltni cesti. Ta se je zložno vzpenjala, na razglednih parobkih je bilo videno kot sanje. Modrikasta svetloba jutra, ki se je kot obet kazal nekje za hribom, je dajala ravno toliko svečave, da sem ugasnil luč. 

Sanje

In zadihano nadaljeval, dokler obrisi niso dobili ostrine in sem na razpotju zavil prav. Saj sedaj ni bilo več daleč. Do Svetine, kjer je bilo res svetlo, kolikor je pod oblačnim nebom sploh lahko bilo. Odšel sem do kapelice nad vasjo, nato pa še cerkve, ene in druge. Postal ob vaški lipi, ki me je spominjala na domačo, dokler je niso obrezali, da je komaj še čemu podobna. 

Svetina

Še pogled na križanega, postanek pred vrati, seveda trdno zaklenjenimi, kot je navada pri nas. Nato pa je šlo. Zgolj še navzdol. Zavora je bila v redu, pazil sem, da ne gre prehitro. Kjer je bil asfalt slabši je nekoliko drdralo, treslo, poskakovalo. Drugje zgolj drvelo. Če sem seveda pustil. 

Križani

In ko je šlo vseeno prehitro, sem zaviral na stari način. Kot smo takrat znali. S čevljem po tleh, ne premočno, ravno prav. Ovinke sem puščal za seboj, razdalja osmih kilometrov je kopnela, daleč pod seboj sem že zagledal cilj, zgolj še zadnji ovinki skozi gozd, noga na tleh, pesek je pršel na vse strani. 

Pogled nazaj

Mimo hiš sem švignil na ravnino, še zadnjič je ropotalo pod trdimi kolesi, zavil sem na pločnik, se počasi ustavil, oddahnil. Pogledal nazaj, pomežiknil sam sebi, zadovoljen, kako je šlo. Potem pa ob cesti vračal do našega doma, danes je bilo konec adrenalina, zgolj sproščanje, toplota, objem vode. Nasmehnil sem se. Je bilo fajn.

Laško