Sneženi Jakob

Jutro kot vsako drugo. Bi lahko rekel. Pa ni bilo. Kajti dan poprej je skoraj pomladno tople košenine prekrila bela snežna odeja. Tudi ceste niso bile najboljše, zato smo z nosovi na mrzlem steklu zgolj opazovali snežinke, ki so plesale mimo. 

Dan se je zbudil

Danes pa je bilo treba iti. Kamorkoli. Na Jakoba. Sem se odločil potem, ko so vsi prijatelji namignili, da dogovorjenih obveznosti ni možno preložiti. In sem sam, prvi danes zarisal sled v sveži sneg. Pešcu, ki jo je tu gori verjetno mahal že dan poprej sem sledil do prve kmetije.  

Kozolci

Šel sem nad njo in pred seboj kmalu zagledal znano veduto s cerkvico na sredini, nad gozdom, pripeto na nebo. Cesta je bila dobro očiščena, smuči so pristale v rokah za tistih nekaj korakov. V hišah je bilo še vse mirno, čeprav je svetloba že zdavnaj pobarvala svet. Celo domači pes se je moral še stiskati v svoji koči, nič ga ni bilo na spregled. 

Obronki

Znova sem drsel skozi gozd, snega je bilo dosti, toda manjkalo mu je podlage. Zato sem tu in tam razkril listnato odejo, suhe trate, spomin dni, ki jih ni več. In na poti višje gori pozdravil prvo srečanje, z nasmehom nadaljeval proti Katarini, zavil levo na sled kolovoza in nato dokaj naravnost stopal do vrha. 

Pozdrav domov

Cerkvica je bila sedaj poleg mene, lahko bi jo pobožal, pa sem raje lovil mesta, kjer ni škrtalo. Veter je odpihnil belino in previdnost se je obrestovala. Megleni pogled, nekaj žarkov se je sramežljivo prebijalo skozenj. Smuči so previdno zdrsnile po pobočju, lepi zavoji so bili, včasih je šlo globoko, vedno ne, pršelo je naokoli. 

Velikan

Iskal sem svojo sled, pri cesti prestrašil opletajočega motorista, nato pa skozi gozd sledil znani poti. Ubral sem prave odcepe in že stal nad zadnjim pobočjem, tik nad cesto, le nekaj korakov do avtomobila. Odločitev ni bila težka, že sem lovil ravnotežje po travniku.

Jakob

Pomrznjeni sneg je eleganco spremenil v cirkuško prvino klovna na trhlih nogah. Vse se je srečno izteklo, kot se mora in je prav. In bilo je lepo, sem veselo vriskal, znotraj sebe seveda, ob zadnjih korakih do toplega zavetja. 

Sončni travniki

(Legastja – Jakob)