Ko se izpolnijo sanje

Kako je to zanimivo. Da je čisto drugače, če si sam, s svojimi mislimi ali pa se smejiš s prijatelji. Otožnost lahko hitro zamenjaš z razposajenostjo, odkrivanjem novega, pomežikneš, deliš. In koliko lahko doživiš, samo zato, ker znaš podati roko. Že tam v Logatcu, ki je bilo tokrat izhodišče vandranja, izleta, ki je prinesel toliko tega, kar sem si že dolgo želel.

Obronki pod sledjo sonca

In nato naprej po poti. Ko smo se ustavili v Idriji, na kratko, za oddih. Nato pomolili v Spodnji Idriji, pri farni cerkvi, in zlezli na Stražo. Visoko nad Idrijco. Kjer je vse v breg. Tako zelo, da se morajo ponoči verjetno držati za rob postelje, da ne padejo z nje. Se pa zato daleč vidi.

Straža

Tudi mi smo gledali in se čudili, nato pa šli poslušat slapove in božat zanimive skalne obline v sotesko Pasice. Skušali smo se vživeti v požrtvovalnost tistih dni, ko je bil na eni strani človek sočloveku res blizu, tistemu na drugi strani strelne linije pa zgolj volk. Homo homini lupus. 

V soteski Pasice

Pretreseni smo zbežali, mimo Cerknega, znova do Idrijce. Reka nas je vodila, do mostu, kjer smo zavili na čudovito razgledišče visoko nad dolino. Spet smo našli svoj mir, zaigrali na nenavadne piščalke popevko z babami, tistimi divjimi. Postali na razgledišču, kjer se vidi daleč in naprej. 

Prijatelja

In se nato mimo Plečnikove mojstrovine v Ponikvah, kjer smo tudi mi obiskali Marijo in našli zaplato snega, spustili do Soče. Tam, kjer se poljubi z našo dosedanjo spremljevalko in pravijo, da je tudi most. Mi smo videli zgolj smaragdno jezero. Preden smo jo mahnili naprej. 

Sanjski razgledi

Do Tolmina, kjer so se pred stoletjem tresle gore, tako so se tepli. Vsaka ped teh krajev spominja na to. Pred spominom, našli smo ga tam ob Soči, smo pobegnili k čudesom narave. Tudi teh je tu veliko. Kot bi jih nekdo natresel namerno tja, kjer bo zemljo nekoč prežela kri. 

Plečnikova mojstrovina

Tam v koritih so topel izvir, hudičev most in medvedova glava. Da kar gledaš in se čudiš, presenečen in presrečen. Ko višje prideš do jame, ki vzbudi bolj občutek nebes, kot pekla. In nato po cesti, široki toliko kot je, niti ped več, niti ped manj, do Čadrga. 

Smaragdna korita

Od tam pa mimo kosmatih mladeničev do razgledišča za bogove. Kajti pod našimi nogami je ležal svet, tiho smo stali na robu in vpijali trenutke. To so takšni, ko si srečen. Da si prišel sem gor, da si, danes in tu, vesel prijateljev, sebe, lesenih skulptur. Ko komaj verjameš, da je vse res. 

Pot v pekel?

Gledali smo svet nad seboj, čudovite oblike pod nami. Dokler nismo naredili velikega koraka, prav tja dol, kamor smo ravnokar imeli uprt pogled. Do najbolj čudovito strašljivega opomina. Da bi se to ne smelo zgoditi. Milijoni grobov, desetine milijonov jokajočih. 

Ko si srečen

Ko ostaneš brez besed. Tam pod belimi gorami, otožno, samotno. Špegali smo skozi linice, brali imena na lesenih ploščah. Tisoče in tisoče usod. Tako grobo prekinjenih, od njih so ostali zabrisani spomini in zaznamek na tem osamljenem mestu. Ki spominja in opominja. Da se to ne bi smelo ponoviti. 

Sonce

Še enkrat smo vzdihnili zrak, prežet z zgodovino, zatisnili ušesa, da bi ne slišali več hrupa zdavnaj končanih bojev, pokov pušk, udarcev bomb, krikov umirajočih. Zamišljeni smo odšli nazaj, v tisto, čemur danes pravimo civilizacija. Ki je zraslo na krvi preteklih rodov. 

Javorca

Za konec, tik preden smo ob Soči zapluli do novega mesta in naokoli še zadnje ritnice v varžet, smo se razgledali po Tolminskem. Seveda z gradu, kajti od tam se res vidi tako, kot se mora. Lepo, žareče, večerno. Je bil tak sprehod, da človek zadiha in se prečisti. In se nato še zadnjič ta dan spusti. Na trdna tla. 

Tisoče usod

Po njih odsanja še zadnjo kitico. Do tja, kjer se je vse začelo. Krepko je že noč počrnila vse naokoli, ugasnila razglede, ki so nam danes naredili toliko veselja. Čas je bil za slovo. Še dolgo sem hvaležno stal, ko sta se prijatelja odpeljala. Uresničila sta mi sanje. Kot znata le onadva.

Slovo