Sneženi Jakob

Jutro kot vsako drugo. Bi lahko rekel. Pa ni bilo. Kajti dan poprej je skoraj pomladno tople košenine prekrila bela snežna odeja. Tudi ceste niso bile najboljše, zato smo z nosovi na mrzlem steklu zgolj opazovali snežinke, ki so plesale mimo. 

Dan se je zbudil

Danes pa je bilo treba iti. Kamorkoli. Na Jakoba. Sem se odločil potem, ko so vsi prijatelji namignili, da dogovorjenih obveznosti ni možno preložiti. In sem sam, prvi danes zarisal sled v sveži sneg. Pešcu, ki jo je tu gori verjetno mahal že dan poprej sem sledil do prve kmetije.  

Kozolci

Šel sem nad njo in pred seboj kmalu zagledal znano veduto s cerkvico na sredini, nad gozdom, pripeto na nebo. Cesta je bila dobro očiščena, smuči so pristale v rokah za tistih nekaj korakov. V hišah je bilo še vse mirno, čeprav je svetloba že zdavnaj pobarvala svet. Celo domači pes se je moral še stiskati v svoji koči, nič ga ni bilo na spregled. 

Obronki

Znova sem drsel skozi gozd, snega je bilo dosti, toda manjkalo mu je podlage. Zato sem tu in tam razkril listnato odejo, suhe trate, spomin dni, ki jih ni več. In na poti višje gori pozdravil prvo srečanje, z nasmehom nadaljeval proti Katarini, zavil levo na sled kolovoza in nato dokaj naravnost stopal do vrha. 

Pozdrav domov

Cerkvica je bila sedaj poleg mene, lahko bi jo pobožal, pa sem raje lovil mesta, kjer ni škrtalo. Veter je odpihnil belino in previdnost se je obrestovala. Megleni pogled, nekaj žarkov se je sramežljivo prebijalo skozenj. Smuči so previdno zdrsnile po pobočju, lepi zavoji so bili, včasih je šlo globoko, vedno ne, pršelo je naokoli. 

Velikan

Iskal sem svojo sled, pri cesti prestrašil opletajočega motorista, nato pa skozi gozd sledil znani poti. Ubral sem prave odcepe in že stal nad zadnjim pobočjem, tik nad cesto, le nekaj korakov do avtomobila. Odločitev ni bila težka, že sem lovil ravnotežje po travniku.

Jakob

Pomrznjeni sneg je eleganco spremenil v cirkuško prvino klovna na trhlih nogah. Vse se je srečno izteklo, kot se mora in je prav. In bilo je lepo, sem veselo vriskal, znotraj sebe seveda, ob zadnjih korakih do toplega zavetja. 

Sončni travniki

(Legastja – Jakob)

Velike živali

Same velike živali. Sem imel danes v načrtu. Toda do njih je bilo še treba priti. Kajti že začetek je bil prav zvit. Zgolj sledenje mojemu nosu in temu, kam ga vodi čudežna škatlica, povezana s sateliti, je pripomoglo, da sem našel prave odcepe in po lepi in ravni cesti pribrcal v Cuntovo grapo. 

Postanek na sončni strani

No, tako se menda imenuje zajetje. Kajti dolina je bila lepa, spokojna, zanimiva. Grape pa nisem videl prav nobene. Vsaj takšne prave, rovtarske. Tudi potem, ko sem brcal naprej in ravnine ni bilo več. Ko so me klanci, nekoliko spusta in nato seveda znova klanec, pripeljali do sv. Barbare. Kjer sem si oddahnil, razgledal, preden sem oddrvel do Hotedrščice in od tam skozi Žejno dolino, ki je lahko marsikaj, žejna pa prav nič. 

Senožeti

Malo po svoje, kot vedno, sem zasledoval svojo prvo današnjo žival. Ali vsaj njen hrib. Medvedje Brdo. Kajti medveda nisem videl nobenega. Ne, ko sem v samoti poti rinil svojega dvokolesnika proti prvi naslednji civilizaciji, niti kasneje, ko sem že stal na razglednem vrhu nad sv. Katarino. Same ženske duše sem danes obiskoval, svete kot le kaj. 

Žejna dolina?

Še enkrat sem pogledal naokoli, potem pa jo nekoliko razočaran, ker kosmatinca ni bilo opaziti niti daleč, še manj pa blizu, mahnil proti drugi veliki zverini. Ki bi jo danes res težko kje srečal. Dinozavra. Toda vsaj njegovi ostanki so še prav dobro vidni, le malo od Medvedjega Brda naprej. 

Sv. Katarina

Odtisi, ki jih je pustil v morskem blatu pred 220 milijoni let, ko je čofotal tu okoli. Ni si težko predstavljati njegove hoje, pogledov za plenom in plenilci, hlajenje v plitvini. Preden v zadnjem trenutku spremeniš načrte. Tako želeni spust proti Godoviču sem zamenjal za novo preverjanje, če je medved že prišel domov, nato pa se spuščal do ceste, po kateri iz Žirovskih rovt drvijo v smeri Logatca. 

Sledi izpred milijonov let

Sem imel kar podoben cilj, le prej sem še zadnjič danes zagrizel v breg. Tja do Petkovca, da obiščem še sv. Hieronima. Moško dušo. Ki pa stoji na prav res lepem razgledišču, tako zelo, da sem malo posedel, si oddahnil, nato pa brcal naprej ali nazaj, kakor se obrneš, seveda pa prav, tja do izhodišča, da zašpilim klobaso.

Nestvarni pogled pri sv. Hieronimu

Ko se izpolnijo sanje

Kako je to zanimivo. Da je čisto drugače, če si sam, s svojimi mislimi ali pa se smejiš s prijatelji. Otožnost lahko hitro zamenjaš z razposajenostjo, odkrivanjem novega, pomežikneš, deliš. In koliko lahko doživiš, samo zato, ker znaš podati roko. Že tam v Logatcu, ki je bilo tokrat izhodišče vandranja, izleta, ki je prinesel toliko tega, kar sem si že dolgo želel.

Obronki pod sledjo sonca

In nato naprej po poti. Ko smo se ustavili v Idriji, na kratko, za oddih. Nato pomolili v Spodnji Idriji, pri farni cerkvi, in zlezli na Stražo. Visoko nad Idrijco. Kjer je vse v breg. Tako zelo, da se morajo ponoči verjetno držati za rob postelje, da ne padejo z nje. Se pa zato daleč vidi.

Straža

Tudi mi smo gledali in se čudili, nato pa šli poslušat slapove in božat zanimive skalne obline v sotesko Pasice. Skušali smo se vživeti v požrtvovalnost tistih dni, ko je bil na eni strani človek sočloveku res blizu, tistemu na drugi strani strelne linije pa zgolj volk. Homo homini lupus. 

V soteski Pasice

Pretreseni smo zbežali, mimo Cerknega, znova do Idrijce. Reka nas je vodila, do mostu, kjer smo zavili na čudovito razgledišče visoko nad dolino. Spet smo našli svoj mir, zaigrali na nenavadne piščalke popevko z babami, tistimi divjimi. Postali na razgledišču, kjer se vidi daleč in naprej. 

Prijatelja

In se nato mimo Plečnikove mojstrovine v Ponikvah, kjer smo tudi mi obiskali Marijo in našli zaplato snega, spustili do Soče. Tam, kjer se poljubi z našo dosedanjo spremljevalko in pravijo, da je tudi most. Mi smo videli zgolj smaragdno jezero. Preden smo jo mahnili naprej. 

Sanjski razgledi

Do Tolmina, kjer so se pred stoletjem tresle gore, tako so se tepli. Vsaka ped teh krajev spominja na to. Pred spominom, našli smo ga tam ob Soči, smo pobegnili k čudesom narave. Tudi teh je tu veliko. Kot bi jih nekdo natresel namerno tja, kjer bo zemljo nekoč prežela kri. 

Plečnikova mojstrovina

Tam v koritih so topel izvir, hudičev most in medvedova glava. Da kar gledaš in se čudiš, presenečen in presrečen. Ko višje prideš do jame, ki vzbudi bolj občutek nebes, kot pekla. In nato po cesti, široki toliko kot je, niti ped več, niti ped manj, do Čadrga. 

Smaragdna korita

Od tam pa mimo kosmatih mladeničev do razgledišča za bogove. Kajti pod našimi nogami je ležal svet, tiho smo stali na robu in vpijali trenutke. To so takšni, ko si srečen. Da si prišel sem gor, da si, danes in tu, vesel prijateljev, sebe, lesenih skulptur. Ko komaj verjameš, da je vse res. 

Pot v pekel?

Gledali smo svet nad seboj, čudovite oblike pod nami. Dokler nismo naredili velikega koraka, prav tja dol, kamor smo ravnokar imeli uprt pogled. Do najbolj čudovito strašljivega opomina. Da bi se to ne smelo zgoditi. Milijoni grobov, desetine milijonov jokajočih. 

Ko si srečen

Ko ostaneš brez besed. Tam pod belimi gorami, otožno, samotno. Špegali smo skozi linice, brali imena na lesenih ploščah. Tisoče in tisoče usod. Tako grobo prekinjenih, od njih so ostali zabrisani spomini in zaznamek na tem osamljenem mestu. Ki spominja in opominja. Da se to ne bi smelo ponoviti. 

Sonce

Še enkrat smo vzdihnili zrak, prežet z zgodovino, zatisnili ušesa, da bi ne slišali več hrupa zdavnaj končanih bojev, pokov pušk, udarcev bomb, krikov umirajočih. Zamišljeni smo odšli nazaj, v tisto, čemur danes pravimo civilizacija. Ki je zraslo na krvi preteklih rodov. 

Javorca

Za konec, tik preden smo ob Soči zapluli do novega mesta in naokoli še zadnje ritnice v varžet, smo se razgledali po Tolminskem. Seveda z gradu, kajti od tam se res vidi tako, kot se mora. Lepo, žareče, večerno. Je bil tak sprehod, da človek zadiha in se prečisti. In se nato še zadnjič ta dan spusti. Na trdna tla. 

Tisoče usod

Po njih odsanja še zadnjo kitico. Do tja, kjer se je vse začelo. Krepko je že noč počrnila vse naokoli, ugasnila razglede, ki so nam danes naredili toliko veselja. Čas je bil za slovo. Še dolgo sem hvaležno stal, ko sta se prijatelja odpeljala. Uresničila sta mi sanje. Kot znata le onadva.

Slovo

Svetloba

Besede, katerih sem bil deležen ob moji ideji, niso, da bi jih ponavljal. Saj sem jih nekako pričakoval in tako presenečenja ni bilo. Pa sem vseeno s seboj vzel tudi skirco. Saj veste, skiro. Dvoje plastičnih koles, zaviranje z zadnjo nogo, ko je mokro dejansko nemogoče. In sem šel. 

Obet

 Še ko je nad Laškim in okolico ležala tema in je lučka kazala, kje bi znale biti luknje na asfaltni cesti. Ta se je zložno vzpenjala, na razglednih parobkih je bilo videno kot sanje. Modrikasta svetloba jutra, ki se je kot obet kazal nekje za hribom, je dajala ravno toliko svečave, da sem ugasnil luč. 

Sanje

In zadihano nadaljeval, dokler obrisi niso dobili ostrine in sem na razpotju zavil prav. Saj sedaj ni bilo več daleč. Do Svetine, kjer je bilo res svetlo, kolikor je pod oblačnim nebom sploh lahko bilo. Odšel sem do kapelice nad vasjo, nato pa še cerkve, ene in druge. Postal ob vaški lipi, ki me je spominjala na domačo, dokler je niso obrezali, da je komaj še čemu podobna. 

Svetina

Še pogled na križanega, postanek pred vrati, seveda trdno zaklenjenimi, kot je navada pri nas. Nato pa je šlo. Zgolj še navzdol. Zavora je bila v redu, pazil sem, da ne gre prehitro. Kjer je bil asfalt slabši je nekoliko drdralo, treslo, poskakovalo. Drugje zgolj drvelo. Če sem seveda pustil. 

Križani

In ko je šlo vseeno prehitro, sem zaviral na stari način. Kot smo takrat znali. S čevljem po tleh, ne premočno, ravno prav. Ovinke sem puščal za seboj, razdalja osmih kilometrov je kopnela, daleč pod seboj sem že zagledal cilj, zgolj še zadnji ovinki skozi gozd, noga na tleh, pesek je pršel na vse strani. 

Pogled nazaj

Mimo hiš sem švignil na ravnino, še zadnjič je ropotalo pod trdimi kolesi, zavil sem na pločnik, se počasi ustavil, oddahnil. Pogledal nazaj, pomežiknil sam sebi, zadovoljen, kako je šlo. Potem pa ob cesti vračal do našega doma, danes je bilo konec adrenalina, zgolj sproščanje, toplota, objem vode. Nasmehnil sem se. Je bilo fajn.

Laško

Ko vseeno greš ...

Ko slišiš, da se ne splača. In veš, da je tako. Pa vseeno greš. Ker hočeš. Ker drugače ne gre. Saj bi si ne oprostil. Če ne bi sam poskusil. Noč je še božala bela pobočja, ko sem stopil po zamišljeni poti, tja čez travnike, do ceste, svetila se je v ledenem objemu. Lučka je tipala naokoli, iskala belino, upala, da je zima pustila svojo sled. 

Megleni travniki

Rad bi videl več. Čakal sem na svetlobo jutra. Upal. Se bal. Da je vse brez smisla. Tam nad planinami sem lovil sapo, megle so se preganjale naokoli. Vedel sem, da bo šlo bolj za silo, toda nisem se oziral na to. Glavno, da premikam noge, eno pred drugo, hodim, diham, sem. Čakal sem odcep, nato razcep, ovinek. 

Ledena pot

Ko sem prešel na drugo stran, sem za trenutek zbegano obstal. Potem pa vedel, kje bo treba, zavil, se dvignil, spustil, znova vzpenjal proti vrhu. Strmina mi je popila moči, vrh se je bližal počasi, nisem več mislil nanj, osredotočen na naslednji korak, zavoj, zdrs. Da bo tako, bi moral vedeti. 

Petelinjek

Vedno me začetek novih vzponov kaznuje, presedene ure ne prinesejo moči, zadihan sem stal na ubornem razgledišču s tistim znanim vprašanjem nekje v glavi. Počasi sem se pripravil, nato pa v stilu dobro podkovanega klovna lovil ravnotežje navzdol. Kložasti celec in boleče noge so mešanica, ki ne obeta nič posebej dobrega. 

Prežrta meja

Še dobro, da je bilo zgodaj, gledalcev pa bore malo. Takoj ko je bilo možno sem zavil v zaodrje, na domači strani našel cesto, katera me je prej zavedla. Se vzpel še na tisti vrh, ki ima tri gospodarje, vsakega na svoji strani. Sedaj sem si res oddahnil, vzponi so bili za menoj, le še navzdol bo treba. 

Dobrač se skriva za oblaki

Ko sem vpil že tako zelo domače razglede, sem sosedom pustil nekaj sledi na zaprti progi, na sedlu preskočil znova na cesto in peljal navzdol. Kmalu je bilo jasno, da je današnji dan poln čudnih nasprotij. Tam, kjer je bilo najbolj belo, je največkrat nadležno zaškripalo pod smučmi. 

Pri sosedovih

Po ledeni sredini je bilo še najbolje. Celo tam, kjer sem navzgor grede vzdihoval in zavijal z očmi, je šlo. Šele čisto spodaj, le malo nad uravnavo, sem zavil na travnike in po njih iskal prehode proti vikendom in po sosedovih travnikih do cilja, tik ob meji, pred našim domom.

Pogled nazaj

(Rateče – Petelinjek – Peč)