Do planine Koren

Ponoči smo preskočili v zimski čas, premikanje kazalcev, daljša noč, več spanja in to. Ko sem se nekaj čez peto zbudil, vsaj tako je kazala ura ob mojem vzglavju, nisem bil prepričan ali bo treba že vstati ali lahko še malo zadremam nazaj. Ko sem preveril vse možne ure v avtodomu, pa vprašanja tako ali tako, ni bilo več. 

Soteska Potoka

Sem se zbudil in kaj mi je preostalo drugega, kot da vstanem, saj bo že čez dobro uro dan. Nekaj sem vrgel vase in nekaj nase, zagrabil nahrbtnik in palice. Ob cesti sem jo mahal v smeri Kamniške Bistrice, pa le do Iverja, kjer sem prečkal most in takoj vedel, kam bo treba. Kar precej na desno, če bi šel naravnost, bi se malo kasneje začel vzpenjati proti Hudemu koncu. 

Sonce za oblaki

Tam sem že hodil, zato sem stopil po cesti, ki pelje sprva ob suhi, višje pa za jesen kar solidno vodnati strugi potoka Potok. Ja, res izvirno ime, ni kaj. Nekaj zanimivih slapičev, živahno žuborenje. Ko je cesta zavila levo pa skakanje s tega na oni breg, pač tam, kjer je bilo za hojo najboljše. Verjetno je bila nekoč tu steza, od nje pa ni veliko ostalo. 

Pogled na pot pred menoj

Ko sem se znašel pred manjšim zemeljskim plazom, sem zavil desno in le malo višje presenečeno spet stopil na gozdno pot. Kdo bi si mislil. Njen ovinek sem prečkal po stezi, karta na telefonu mi je bila v pomoč predvsem ob razpotjih višje. Končno sem brez težav čez travnike Kamniškega vrha prišel do markirane poti, se malo spustil in zavil k Roži. Kamniški menda. 

Jesenska ikebana

Pa s tem ne mislim gospodične, ki mi je prišla nasproti in tik pred srečanjem poskočno odhitela po stezi navzgor. Roža je erodirano pobočje na travnikih pod mojim današnjim prvim ciljem. Ob njenem levem robu se vzpenja steza, ki me je pripeljala na s suhimi travami pokrito sedlo, od koder sem zavil desno do Kamniškega vrha. 

Kamniški vrh

Le do najvišje točke, do nekoliko bolj oddaljenega razgledišča se mi ni dalo. Sem bil namreč povsem v megli, kaj bi torej rinil tja, od koder bi se videlo enako, torej nič. Vrnil sem se na sedlo, na drugi strani vzpel na Planjavo, nadaljeval po grebenu, ki je res takšen, kot bi plul po razburkanem morju. Val za valom. 

Klopca na Planjavi

Nad planino Osredek na eni in dolino Korošice na drugi strani sem hodil proti Kriški planini. Na razcepu sem nehote stopil na spodnjo pot, in ker se mi ob ugotovljeni napaki ni dalo vračati, sem šel kar po njej. Vedel sem, da gre malo naokoli, je pa zato nekoliko manj strma in izpostavljena. Zemljevid in markacije so kazale, da sem prav, z listjem dobro posuta pot pa je bila za orientacijo bolj naporna.

Megle nekje v dolini

Včasih sem naredil kakšen korak vstran, preden sem ugotovil, da bo treba drugod. Pod Kriško planino sem rinil po svoje naravnost, da bi usekal direktno na pot proti planini Koren. Pa me je pod ruševjem srečala pamet in sem raje prečil v levo do markirane poti, ki me je odložila na travnikih planine. Od tam sem šibal proti današnjemu (zadnjemu) cilju. 

Planina Koren

Je bilo pa tu vse kaj drugače kot prej, ko sem srečal le omenjeno gospodično pod Rožo. Tu je vrvelo pohodnikov vseh starosti, pa še njihovih štirinožnih kosmatincev. Čeprav sem že malo čutil noge, sem jih prehiteval kot za stavo. Malo pred planino sem najprej šinil mimo skupine dam v nekoliko bolj zrelih letih, potem pa prehitel še nove zaloge za samopostrežni bife. 

Steze pod Zvohom

Pri koči sem se hitro vpisal, vrgel kovance v železno skrinjico, ob radlerju spregovoril še nekaj besed z možakarjem, ki je ves prepoten s krošnjo prisopihal za menoj. Da se do doline Korošice še nekako da, je že vedel. Kaj je s Koželjevo potjo, za katero mi je zemljevid kazal, da je še vedno zaprta, pa ne. Zato sem se odločil za najbolj zanesljivo možnost. 

Kriška planina

Obrnil sem in po isti poti šibal v smeri Kriške planine. Simpatični mladi Primorki sem srečal ponovno. Počivali sta le streljaj pred travniki planine in me nekam utrujeno spraševali, ali je še daleč. Z nasmehom na ustnicah sem jima povedal, da odvisno, kam jo mahata. Da pa do planine ni več kot nekaj minut. 

Megla se dviguje

Na Kriški planini sem odločno zakorakal proti zgornji poti in brez težav ujel njen začetek. Pot je bila podobno kot spodnja solidno markirana, pa mestoma zaradi listja malo slabše vidna. Predvsem pa veliko bolj izpostavljena, strma pobočja pod njo so bila videti kar grozljiva, zdrs se ne bi končal dobro. Ko sem prečkal nekakšno sedelce, sem se začel bolj odločno spuščati. 

Sedlo pod Kamniškim vrhom

Nad planino Osredek sem zaključil klobaso, se dvignil znova na Planjavo, po krajšem počitku pa nad Rožo nadaljeval v smeri Stahovice. Ko sem prečil pot pod Kamniškim vrhom, sem se moral najprej prebiti čez podrto drevje, potem pa včasih malo pogledati, kje bo treba, saj je bilo markacij res komaj za vzorec. Na celi poti do doline ne vem, ali bi potreboval prste obeh rok, da bi jih preštel. 

Nadaljevanje poti nad Rožo

Ob nekaj odcepih bi bilo nekomu, ki je tukaj prvič in nima zemljevida, kar sitno najti pravo smer. Po gozdni vlaki sem se spuščal malo sem in malo tja, sprva položno in nato kar strmo do Županjih Njiv. Pod njimi sem preskočil most čez Kamniško Bistrico in zaključil krog na parkirišču, katerega sem pred dobrimi šestimi urami zapustil. Prav lep krožni pohod je bil.

Pogled na Rožo

Vranja Peč

Za soboto je bilo napovedano bolj klavrno vreme. A vendarle naj bi bilo v Kamniku in okolici dokaj suho. Ko sem se zjutraj zbudil, je po strehi malo ropotalo. Ne preveč, zgolj toliko, da sem takoj vedel, da zunaj prav sitno mrli. Do prihoda Larsa in Jureta je bilo še zadosti časa, radarska slika je kazala, da padavine odhajajo. 

Meglena Peč

Malo čez osmo smo se trije mušketirji zapeljali do vasice Vranja Peč. Parkirali smo v bližini mrliške vežice, pogledali v oblačno nebo, potem pa odšli na pot. Skozi vas smo jo mahnili v nasprotni smeri urinega kazalca, zavili v Muri Land (ja, tudi mi smo se smejali tabli na začetku vikendaškega zaselka) in izginili v gozdu. 

Zeleno prehaja v belo

Iščoč ostanke nekih že zdavnaj izgubljenih stezic smo se prebijali proti razglednemu mestu, od koder so sredi druge vojne morije motrili eden drugega. Sovražno nastrojeni, zgolj preko merka pehotnega mitraljeza Težka Breda. Mi smo na skali z nekaj oznakami čudne barve ugotovili, da je vse naokoli megla, zavili levo, se vrnili na svoj osnovni krog in šli skozi meglene gozdove od ene točke do druge.

Sled

Vse dokler nismo po cesti, ki pripelje iz Kamnika, zaključili kroga. Seveda spet prav v Vranji Peči. Kdo bi si mislil, da sta si tam dva Goloba, verjetno žena in mož, omislila svojo ulico. Očitno sta (bila) skregana, saj je eno tablo z imenom ulice (in letnico rojstva), postavila ona, drugo prav nad njeno pa on. Ali špetir še traja, ne vemo. 

Čigava je ta ulica?

Mimo bevskajočega cucka, ki bi nas sedaj res že lahko poznal, smo šli še do ptičje hiške z vpisnim listom nad Muri Landom (ja, spet smo se smejali). Potem pa ob mrliški vežici zagrizli v breg, sledeč zapisom dosegli vrh strmine po levi strani in ni bilo lahko. Je bilo pa zato na drugi strani, ko smo se že spuščali, lažje. Toliko o tem, ali je predhodnikom verjeti. 

Lars nad Vranjo Pečjo

Vmes smo se spustili nad steno, razvozlali odpiranje velikega modrega jajca in s tem prišli do vpisnega lista. Juhej. Vrnili smo se do parkirišča, odpeljali v Kamnik, kjer naju je Lars zapustil. Z Juretom pa sva se odpeljala v Tuhinjsko dolino, se tam premikala od ene cerkvice do druge. Seveda predvsem z namenom vpisov. 

En jajc

Pri cerkvicah nekoliko iz vasi, sem si obetal nekaj hoje, pa z Juretom nisva bila enakih misli. On bi se povsod pripeljal čim višje, po možnosti prav do vpisnega lista. A pri zadnjem, svetem Vidu, se mu je zalomilo. Na enem od začetnih klancev je avto zakopal, treba ga je bilo parkirati nižje na prvem primernem mestu, midva pa sva peš zagrizla po cesti v breg. 

Jesenski gozd

Hvala bogu sem sam pri sebi zamomljal v brado. Hoja skozi jesenski gozd je bila več kot prijetna. Kaj prijetna, pravi užitek. Ko sva prisopihala do cerkvice, sva se najprej vpisala, pogledala v notranjost, potem pa na robu cerkvenega obzidja spila radler in pojedla piškote. Za nagrado in lep zaključek dneva. Saj naju je čakal le še spust do avtomobila, vožnja proti Kamniku, mojemu premičnemu domu.

Sveti Vid

Kriška gora

Petki, ko se popoldan primajem na Milje, da tam uredim vse potrebno za izlet ob koncu tedna, so postali že kar nekako rezervirani za popoldanski pohod z Borutom. Danes mi je ob klicu prikimal, da čas bo, le še kdaj, da ne ve najbolj točno. Bo še pravi čas sporočil, da imam dovolj časa za pripravo. Ko je bila ura še zgodnja in sem kot pravi krt ravno ril ob garaži, urejal okolico, je prišel klic. 

Obsijalo naju je sonce

Pridem, že sedim v avtomobilu. Hm, kaj pa čas za pripravo? Priprave so bile potem ekspresne, na koncu sem le še zagrabil kup z vsem bolj ali manj potrebnim in prisedel. Med vožnjo sem seveda ugotovil, da je doma ostal telefon. Nič zato. Še eno popoldne brez njega bom pa že preživel. Vas Gozd je bila zavita v meglo. 

Megle se vlečejo skozi gozd

Skozi nepredirno belo vato sva stopila po znani poti, nad vasjo brez debate zavila levo, malo višje na razpotju za trenutek zastala, se potem zasmejala, ko sva le nekaj korakov naprej zagledala pravi odcep. Megla je res grozna stvar, vse je nekako drugače, tuje. Med visokimi smrekami, bukvami, je na naju posijalo sonce. 

Koča

Komaj omembe vredno število korakov naprej sva v presledku mogočnih debel zagledala belo morje. Nekaj tekačev je šlo na končnem vzponu mimo naju. Prave rakete. Sva kar malo zavijala z očmi. V koči je prijazen oskrbnik z veseljem spregovoril nekaj besed, sedla sva zunaj. Megla se je privlekla naokoli, pa spet odpeljala naprej, pod nama je bil beli ocean. 

Na zdravje!

Nazdravila sva dnevu, poplaknila z domačimi dobrotami. Borut me je nasmejal ob vprašanju, ali je v moji flaški sploh kaj šnopsa. Ja, sladek pa je, ruševec, ni kaj. Navzdol sva šla na drugo stran, zavila nad belino in se vračala skozi gozd proti izhodišču. Sončni parobki, gozd, pravi odcepi. Potem pa sva se znova znašla v megli, vas Gozd se je danes očitno ne bo znebila vse do večera. A naju ni motila. Nasmejana sva se odpeljala proti domu.

Nad meglenim oceanom

Mimo bajerja na Rožnik

Malo sem razmišljal o polovički. Poti seveda. Tisti z veliko začetnico. Pa me je ustavil pisan pogled, da sva rekla, da bova to pot ubirala skupaj. Zaradi razgovorov, ki ti jih omogoča, zaradi gibanja, končno medalje, ki jo dobiš po toliko in toliko obiskih. Ki menda samo mene zanima, nekaj pomeni. Itak. Pa saj je imela prav. 

Izvir

Tako ali tako se je že skorajda večerilo. Zato sem jo mahnil od domačega praga proti Kosezam, mimo menda na pol čudežnega izvira. Kjer mestne oblasti zatrjujejo, da voda morebiti še pitna ni najbolj, kaj šele zdravilna. Zavil sem proti bajerju, nekaj rac je mirno križarilo nad večerno vodo. Zagrizel v bližnji gozd, kar malo presenečen, saj sem opazil, da je v njem pravo močvirje. 

Koseški bajer

Izognil sem se največji mlakuži, za vpis, nadaljevanje neke šahovske zgodbe. Se izvil iz goščave, zakorakal proti trim stezi, odvil k živalskemu vrtu. V mraku so se na nekaterih napravah ob poti še zvirali nekoliko okoreli rekreativci, otroci pod zaskrbljenim pogledom staršev. Pred ograjo, ki zamejuje ujetništvo bolj ali manj eksotičnih živih bitij našega planeta, sem zavil navzgor. 

Trim steza

Stopal po temnem gozdu, sam. Prišel sem do Rožnika, postal za nekaj sekund pri Cankarju, za pogled na lučke v daljavi. Šel mimo cerkve in na drugi strani navzdol proti Čadu. Na cesti ni bilo nikogar, kar malo strašljivo osamljena je bila. Na poti proti Tivoliju mi je nasproti prišlo nekaj sprehajalk, nekatere s psi, druge neustrašno same. Saj ne, da bi se morale bati mene. 

Rožnik

A nikoli ne veš, kateri norec ti skoči iz grmovja, bi me skrbno poučila. Saj ima prav. No, danes sem srečno prišel do osvetljenih poti pod Tivolskim gradom, tu je bilo sprehajalcev že več. Šel sem proti Celovški cesti, jo prečkal, v prepletu ulic tam levo od Uniona skorajda zašel. Če človek ni z mislimi pri stvari, se hitro kaj zgodi. Šel sem skozi večer … naprej v smeri doma.

Jakopičevo sprehajališče

Jesensko listje

Dan je bil precej moker. Žoften bi se lahko reklo. Vendarle pa je popoldne dež malo ponehal in med ritjem po zemlji ob parkirišču na Miljah sem od Boruta dobil pozitiven odgovor. Greva, toda najbolje, da čim prej, saj se nič ne ve, kako bo kasneje. Ko sem se preoblekel in pripravil vse potrebno, je zunaj spet padalo. 

Jesen

A nisem se več oziral na to, sedel sem v avtomobil, odpeljal do Brega, Borut je zagrabil vetrovko, med vožnjo določil izhodišče. Kot običajno pri kamnolomu, tradicionalno Juhantova pot. Po tleh je bilo odpadlo listje, pisane barve vse okoli naju. Tiste mehke, tople, pastelne, predvsem pa jesenske, ki naredijo tudi ta letni čas lep. 

Listje

Ko sva nad Podakom stopila v gozd, kaplje niso več našle poti do naju. Pa saj ne, da bi naju motile. Sva bila le preveč zaverovana v pogovor o tem in onem. Se je od zadnjega vzpona, prav po tej poti, toliko zgodilo. Še koraki so bili samodejni, prvi megleni pogledi bežni, srečanj pa tako ali tako ni bilo. Jaslice pod razpadajočim štorom so čakale, da bo prišel njihov čas. 

Na poti

Počasi se bliža, kot bi mignil, bo leto spet naokoli. Tudi če bi hoteli na to pozabiti, nas na to spominjajo, opominjajo, trgovine z medenjaki, okrasnimi lučkami, vsem, kar spada k božičnemu vzdušju. Nekako nevidno je minil čas vzpona, šla sva mimo Francijeve koče, stopila k vratom koče pri cerkvi. Borut je zavpil iz notranjosti, katero pivo bom. 

Meglice

Odločitev sem mu prepustil. In tako sva sedla na nekoliko mokro klop s Stieglom pred seboj. Kaj pa drugega. Gledala sva v belino pred seboj, skuštrane veje grmovja, skrivenčenih dreves. Pomahala oskrbnici. Nič se nisva spraševala, kje greva navzdol, ni bilo treba. Borut je stopil tam, kjer sva šla gor, sam sem mu sledil. 

Na zdravje!

Spuščala sva se previdno. Dež je ponehal, toda na koreninah, posameznih skalah, je drselo. Čas za klepet je dober. Saj je tako vendarle vedno. Pri Podaku se nama ni več dalo čofotati po blatu, do avtomobila sva zavila po asfaltni cesti. Jesenski dan? Seveda. In prav škoda bi ga bilo preživeti nekje na kavču.

Počasi navzdol