Triangel je spet aktualen

Dobra dva dni prej je padel sneg. Toliko, da so nekateri spet vriskali s pobočij okoli Zelenice. Tudi Tomaž, ki seveda ni zdržal, da ne bi ob prvi priliki šibal navzgor. Smuke ni ravno pohvalil, zato nisem tiščal za vsako ceno na Gorenjsko. V petek pa sem tako ali tako moral tja, zatorej me je spremljanje kamer, ki so kazale še vedno povsem belo pobočje, premamilo. 

Komaj še užitno

Borut je sicer moral najprej dobiti dovoljenje doma, ko mu je to uspelo, je prikimal, da bi šel zraven. Saj Triangel je povsem primeren cilj za zaključek sezone. Ko sva parkirala na Ljubelju, prav hude gneče ni bilo. Čeprav sva na smuči stopila le nekaj metrov od avtomobila, so pobočja kazala že precej klavrn obraz. 

Malo boljše nadaljevanje

Snega je bilo bolj za vzorec kot resno smučarijo, tudi prva strmina je bila videti čisto kamnita. Nič mi ni bilo žal, da imam makadamke. Lepo zložno sva se vzpenjala, sledeč dobri pristopni smučini, in po pogledu na splazena pobočja pod Spodnjim plotom zavila na servisno pot. Sredi nje je bila vendarle velika plazovina, predhodniki so jo prebili na levi strani. 

Plazovina na servisni poti

Pod Šentancem se je Borutu spuntal pes, nekako ga je še prepričal, da je precej rahitično zagrizel in nadaljevala sva z vzpenjanjem. Pod Zelenico mu je poslušnost odpovedal že drugič, ni se trudil s prepričevanjem ali uporabo lepilnega traku. Smuči je naložil na nahrbtnik in neprostovoljno začel luknjati snežno pobočje mimo koče proti Trianglu. 

Triangel ima še malo sonca

Meni je šlo dobro, brez težav sem se vzpenjal proti vrhu, tam za mišji repek ujel še nekaj sončnih žarkov, ki so posvetili skozi oblake na zahodu. Borut je z razumljivo zamudo prišel za menoj, nazdravila sva uspehu, vzponu, zaključku sezone. Potem pa odpeljala navzdol. Smuka sicer ni bila neki presežek, pa vendarle je šlo kar v redu. Sneg je bil v največji meri dokaj težak. 

Dan se poslavlja

Vseeno sem nad Zelenico ujel nekaj zavojev po nedotaknjenem celcu, potem pa sledil Borutu v prečki. Nad plazom sva sicer malo razmišljala, potem pa odpeljala po poteptani servisni poti. Pod kočo Vrtača je bilo že nekaj kopnin, od prelomnice navzdol pa je bilo vse skupaj podobno prebijanju skozi minsko polje. Vendarle pa večjih poškodb smuči ni bilo, sva zadovoljno ugotavljala ob pivu na parkirišču.

Borut med smuko