Sedaj pa zares ...

Ja, sedaj pa zares. Konec. Z vseh strani prihajajo vzkliki, da je zima zapustila naše kraje, to sem vedel dejansko tudi že sam. Ko sva se v petek z Borutom spustila z Zvoha je bila smuka komaj še zvezna. Vprašanje, če bi se spravil še enkrat tja gor, če ne bi sumil, da je na Krvavcu ostal zaključek mojega psa. 

Srnjaček na pobočju nad Tiho dolino

Tako sem povezal izvenevanje mojega hrepenenja po snegu s potrebo po iskanju izgubljenega, se odpeljal do Jezerc, po še vedno prav enako zluknjani cesti do Roske in naprej po asfaltu do Tihe doline. Hiter pogled, kar med vožnjo, na pobočja nad Gospinco, je izbil iz glave vsako misel o začetku spodaj. 

Tiha dolina

Dan je bil sicer meglen, le vprašanje časa je bilo, kdaj bo začelo deževati. Vsaj glede na vremensko napoved bi tako ali tako že moralo. Plaža je bila skorajda izumrla, le možakar je s šajtrgo hodil okoli. Nisem videl ali pobira smeti ali dela kaj drugega. Sneg v ravnini nad Podgradiščem je bil prekinjen, tudi višje je bila zvezna smuka že vprašljiva. Zato pa se je proti vrhu Krvavca hodilo v redu, snega je še za kakšen dan zadosti. 

Vrh Krvavca

Vzpenjal sem se naravnost navzgor, tudi s starimi smučmi in prav takšnimi psi je šlo kar v redu. Pobočje nad menoj je pretekel mlad srnjaček. Višje je bilo megleno, vedno manj se je videlo. Pa se nisem vdal, zložno sem napredoval proti vrhu. Pobočje mi je znano, prehodi prav tako, zato z orientacijo nisem imel težav. Snega je bilo tudi višje še zadosti, zmanjkalo ga je šele tik pod vrhom. 

"Razgled"

Pomlad je tam razkrila marsikaj. Le izgubljenega delčka ni bilo nikjer. Prehodil sem del kopnega pobočja, pregledal vse okoli najvišje točke, pa nič. Ja, če ni, še hudič ne vzame, se mi je v glavi hitro izpisal star slovenski pregovor. Naredil sem še nekaj korakov do šopka pomladnih žafranov, potem pa nadel smuči in zapeljal navzdol. Smuka je bila dobra, sneg je bil pravi pomladanski puter. 

Iz sranja raste cvetje

Ko sem se še izvil iz meglenega objema, je bilo nadaljevanje do roba snega v Tihi dolini prav super. Tako dobro, da bi šel kar še enkrat. Niti dež, ki je počasi začel pršeti iz oblakov, ni mogel spremeniti moje volje. So jo pa stari psi, ki premočeni niso in niso hoteli več prijeti na smuči. Tako so odločitev sprejeli namesto mene, zložil sem opremo v avto in se počasi odpeljal nazaj v dolino.

Starine