Na senčni strani Alp

Z Larsom sva se že dolgo dogovarjala za obisk sosednje Koroške, tiste na senčni strani Alp. Kočno se je vse nekako poklopilo in danes sva se preko Ljubelja odpeljala v smeri Celovca. Prvi postanek sva naredila na železniški postaji v Lambichlu, seveda naju vozni red ni nič zanimal, kaj drugega pa že. Uspešno. 

Treimischer Teich

Drugi postanek je bil pri samostanu Viktring, kjer sva pustila avtomobil in se zapodila v hrib. Šla sva do ribnika Treimischer Teich, najprej malega, nato še velikega. Se vračala mimo tretjega jezerca Fabricksteich. Dan po deževju je bilo razumljivo vse naokoli namočeno, včasih sva stopila v vodo, čevlji so bili za enkrat še suhi. 

Nano in "nano"

Dežela voda, se menda Koroška oglašuje, kot je Lars prebral na turističnih plakatih. Vzpela sva se do lepega razgledišča nad Viktringom, potem pa malo naokoli vzpela na nerazgledni Goritschnigkogel. Spust po spolzkem pobočju je bil pravi izziv, toda na koncu nama je uspelo. V obrobno naselje Celovca sva se vrnila cela. 

Viktring

Sprehodila sva se po dvorišču nekdanjega samostana, stopila do cerkve, pogledala kaj se dogaja v parku pred njim, sam sem ob tem iskal še odgovore na to in drugo vprašanje. Je bilo kar zanimivo. Številni otroci, očitno je tu tudi šola, vrtec. Skočila sva še čez potok, sedla v avtomobil, se prestavila v bližino obale jezera Hafner. 

Nekdanji samostan Viktring

Lars je zaključil, da je vse precej cigansko, morebiti zaradi kopice precej ubogih prikolic na parkirišču, ki ga očitno uporabljajo za depo tovrstnih bivalnih zadev. V kraju Holbiče sva zavila do močvirja, si ga pogledala z lesenega podesta, se nato okoli jezera Hafner vračala proti avtomobilu. Vmes sva se nekajkrat vpisala. 

Lars v akciji

Eno škatlico z vpisnim listom sva snela z drevesa, drugo tja le namestila. Kaj se je zgodilo, da sva jo našla skorajda na tleh, sva lahko le domnevala. Odpeljala sva v smeri Vrbskega jezera, ob poti kupila sendviče in jih nato na soncu, ob obali pojedla. Naslednji cilj je bil Hallegg in številna jezerca tam okoli. 

Močvirje pri Holbičah

Dolg pohod sva začela pri gradu, na krožni poti nadaljevala od ene točke do druge, se vpisovala, iskala poti in prehode naprej. Bilo je prav zabavno, nekaj škatlic je bilo res zanimivih. Recimo leseni prašiček, čriček, miška v mišolovki. Računalniška seveda. Flamingo, sova, polnilec baterij, jastreb v kletki. Na drevesu. 

Hafnersee in Piramidenkogel v ozadju

Ko sva krog zaključila, sva imela moče, od spodaj in zgoraj, zadosti. Med najino hojo se je pooblačilo, sem in tja kaj porosilo, znova razjasnilo in tako naprej. Prečkala sva močvirnate predele, večje luže na poti, vsega je bilo zadosti. Na poti nazaj sva se še nad Vrbskim jezerom ustavila za dva hitra vpisa na stranski cesti. 

Malica

Za zadnjega nižje, pa pri enem od hotelov. Kjer je škatlico z vpisnih listom »požrl« velik kip. Sem se kar smejal. Lars malo manj, ko se je ob vračanju proti avtomobilu spotaknil ob svoje vezalke. Vse v redu. Pa tudi vse zastavljeno doseženo. Čakala naju je le še vožnja proti Ljubelju, domu. Lep dan je bil, druženje, klepet, hoja, iskanje. Vsega po malo. In ravno prav.

Jezero pri Halleggu