Klobuk

Klobuk. Angleške kraljice. Posajen na vrh Storžiča, obet slabega vremena. Klub Klobuk. Je bila mladinska oddaja pred leti. Nisem je gledal in po pravici povedano tudi nimam pojma, za kaj se je v njej šlo. Menda pa je bila priljubljena. Klobuk sem pred začetkom službe, v kateri sem še sedaj, na glavo posadil tudi sam. 

Sence

V poznih dvajsetih sem bil mogoče videti malo čuden. Vsaj danes se mi zdi tako. Takrat sem verjetno razmišljal drugače, sicer ga ne bi nosil. Priznam pa, da mi je vsaj ob deževnih dneh prišel kar prav. Klobuk je lahko od kakšne gobe. Recimo Jurčka. Ki ima ime morebiti po kakšnem mojem soimenjaku. Po meni zanesljivo ne. 

Na poti

Klobuk je seveda tudi hrib na obrobju Ljubljane. Danes sva se srečala z Andreasom, začuda zgolj na kozarcu vode, odpeljala do Bokalc in jo od tam mahnila proti koči na vrhu. Vzpon je zložen, skoraj bi si upal trditi, da ga je komaj kaj. Med klepetom je čas hitro mineval, popoldansko sonce je presevalo skozi drevje. ožakar, precej izgubljen je bil videti, res ni več vedel, ne kod, ne kam. 

Lars in Vinko

Usmerila sva ga, upala, da pride prav. In šla naprej, še nekaj zavojev, zadnji vzpon. Lars je že čakal na klopi pred kočo, se smejal, mahal v pozdrav. Počasi so z vseh strani kapljali še drugi geolovci, seveda se je razvil prav prijeten klepet. O tem in onem. Nekaj tudi o Klobuku. Ne pokrivalu. Hribu, na katerem smo sedeli. Dobre misli so kar švigale, sem in tja je prišel še kdo, drugi je moral že oditi. 

Andreas

Ko se je ura približevala osmi, sva z Andreasom ugotovila, da nas ni ostalo prav veliko, večer je prihajal, tema se je plazila čez obzorje. Zato sva tudi midva pomahala v slovo, odšla navzdol. Seveda še ob prijetnem klepetu, saj je bil sedaj ravno pravi čas za to. Ko sva ubirala še zadnje korake, že tem nekje na robu gozda, se je dokončno stemnilo. Dan se je poslovil, čas je bil za odhod domov.

Skupinska