Osrednja grapa

Pred nekaj dnevi sem z obiskom Begunjščice Ljubelj in vedno slabše zasnežene flike nad njim odpisal. Za to sezono bo dovolj, sem si rekel. Potem pa izvedel, da so vsi prijatelji tu in tam, nikogar doma, samemu se mi do Vršiča ni dalo voziti. Zato sem zvečer pred praznikom dela znova pristal na Ljubelju. Saj snega vendarle v štirih dneh ni moglo prav veliko pobrati, sem se tolažil. 

Znova nad Ljubeljem

Ko sem naslednji dan stopil na prosto je popršelo nekaj kapljic. Niso me ustavile, kot tudi težka oblačna odeja nad vrhovi ne. Kmalu sem videl, da je kopni del melišča širši, poleg njega je tudi že kje drugje zmanjkovalo snega. Kakšno kopnino sem prestopil, smuči je bilo treba večkrat sneti, narediti korak ali dva peš. 

Pod Šentanskim plazom

Prehodi na Šentanski plaz so bili kopni, nadaljeval sem proti Zelenici. To je bil tudi moj prvotni načrt. Ker pa je bilo po nekaj kapljah na parkirišču sedaj suho, sem nadaljeval sem in tja po Osrednjem plazu. Do kamor bo šlo, do koder se mi bo dalo, sem si govoril. Sledil sem staro pristopno smučino, vse dokler ni bila strmina takšna, da sem se odločil nadaljevati peš. 

Snega hitro zmanjkuje

Ravno med nekaj novimi kapljami sem si oprtal dokaj težji nahrbtnik, hodil po odličnih stopinjah naravnost navzgor. Včasih je predhodnik sicer malo zaštrikal sem in tja, ni mi bilo jasno zakaj, pa vendarle so bile stopnice odlične, dereze so ostale v nahrbtniku. V ožini je bilo snega še zadosti, le precej kamenja se je že nabralo. 

Veliki vrh

Občasno je kakšen kamen priletel navzdol, čelada je bila na glavi, udarec enega od izstrelkov v koleno pa tudi ni bil prehud. Vsake toliko sem pogledal, če je skorja na snegu res požled. Pa je bil sneg odličen, grifig. Na vrhu Smokuškega plazu ga je zmankalo, do grebena je bilo le nekaj korakov, do Velikega vrha še dva ali trije več. 

Smuka navzdol

Dvignil sem se nad megle, celo v dolino se je videlo. Nisem se prav dolgo obiral, spustil sem se nazaj do uravnave, nadel smuči, zapeljal navzdol. Smuka je bila prav dobra, zavoji so si sledili, ni bilo ne pretrdo, ne premehko. Na snegu je bilo nekaj kamenja, stare smuči se mi niso preveč smilile. Na najožjem delu sem podrsal kakšnih pet metrov, pod njim začel na širokem pobočju delati dolge zavoje. 

Nad najožjim delom

Treba je bilo že malo pogledati, kje pelješ, sneg je bil na določenih mestih pravi gnoj, na drugih se je dalo še lepo uvijati. Na koncu plazu, v višini koče Vrtača, je sledil prvi prestop preko kopnine, po dolgi prečki je bilo prestopov še več. Na koncu sem sicer pripeljal vse do balvana, vesel zaradi solidne smučarije v grapi in pod njo. Pa vendarle odločen, da do naslednje zime na Ljubelj s smučmi ne pridem več.

Pobočja nad Zelenico