Delu čast in oblast!

Saj bi bilo odlično, če bi ta izrek, ki so ga nekoč veselo vzklikali na raznih proslavah širom bivše države, res obveljal. Če bi delo nekaj veljalo in bi oblast imel slehernik. Toda žal mu nikoli ni uspelo, da bi prevladal, saj ga je gladko povozil drug rek, ki se je tudi na nekdaj rdečem vzhodu nekje bolj odkrito in na glas, drugje tiho in pritlehno zažrl v vse pore družbe. 

Stara cerkev v Šiški

Denar pač vrti svet. To je dejstvo. Zato tudi praznovanje prvega maja, pri nas pa še kakšnega dne za tem, ostaja bolj nostalgično spominjanje na davne sanje o enakosti in preseganju hlastanja za denarjem kot pa še vedno realna možnost. Pa vendarle boljše (vsaj) to, kot da povsem zapademo v realnost socialne neenakosti, se z njo sprijaznimo in jo sprejmemo kot edino možno danost. 

Šišenski hrib

Mogoče pa nekoč iz ostankov preteklosti, žerjavice preteklih upov, podpihovane prav s kresovanji in govori raznih sindikalistov, vzplamti nov plamen, ki bo požgal neenakost, strmoglavil razne bogatune, ki svoj dobiček tako ali drugače kujejo na plečih delavcev in ustvaril nov, pravičen družbeni red. Nisem optimist, toda … upanje seveda umre zadnje. 

Belo in rdeče

Čeprav je od kresa ostalo zgolj še počiščeno pogorišče, govori so utihnili, zabave željna množica je glavobol zdravila tako ali drugače, sem se odločil, da grem na Rožnik. Ali pa prav zato. Ker je bil danes vseeno bolj tih, miren in zato meni vsaj malo bližji. Mahnil sem jo kar z domačega praga, peš, mimo stare cerkve v Šiški, ostankov Bellevuea. 

Rožnik

Navzgor po praznih, skorajda samotnih stezicah do Šišenskega hriba. Tudi proti Rožniku ni bilo pretirane gneče, čeprav seveda sam nisem bil več. Sploh pri gostilni so bile skorajda vse mize polne. Od cerkve sem v smeri zahoda zagledal črne oblake, tam v daljavi je lilo. In moča je prihajala vse bližje. 

Ribnik

Spustil sem se navzdol, mimo Čada šel do Tivolija, tam ob rahlem rosenju poiskal nekaj točk za igro, srečanje, zabavo čez mesec in več. Se mimo stare cerkve vračal, zagledal mačko, ki je sedela na parkiranem avtomobilu in oprezala za ptiči. Še v živalskem svetu ostaja prevlada močnejšega, boljšega, hitrejšega. Ki na koncu zgodbe sit odide domov. Upanje je ugašalo …

Zeleno srce Ljubljane