Črni hrib

Meni se ni zdel čisto nič črn. Prav zares nič. Ne od daleč, ne takrat, ko sem stopil do najvišje točke, z znamenjem poti spominov in tovarištva, klopjo. Zakaj torej takšno ime, nimam pojma. Pa saj niti ni pomembno. Bolj je to, da si, da to veš, da najdeš čas, se predihaš, zaveš sebe in svoje okolice. Da pogledaš zelenje, ki je v prvi polovici maja tako zelo pomladno. 

Pod vrhom

Pa najsi bodo to listi na bližnjem gabru ali koprive za plotom. Čas je bil omejen, zato sem se podvizal čez Rudnik do izhodišča vzpona. V rokah sem imel telefon in sledil črti, ki je obetala pot. Ta je res bila, toda že po prvem strmem vzponu čez s koreninami poraščeno pobočje, sem ugotovil, da sem zašel na progo za kolesarski spust. 

Črni hrib

Previdno sem se vzpenjal ob robu in upal, da ne bom koga razburil. Saj, kako pa naj bi vedel, da oznaka na zemljevidu ni povabilo za pešce? Na srečo sem srečal le dva kolesarja, ki sta bolj študirala, kako bi zvozila vse ovinke, skoke in spuste, kot pa drvela navzdol. Motil torej nisem nikogar. Malo pod vrhom sem zavil do točke, kjer je skrit prav poseben zaklad, ga kar hitro našel, potem pa nadaljeval do vrha. 

Pot

Sedel sem na klopco, zgolj nekaj trenutkov preden sta prišla mimo dva nekoliko starejša zaljubljenca. V očeh sem jima videl, da ju moje mesto mika. A rekla nista nič, nekaj nižje sta našla primeren kotiček in naravno sedalo, kjer ju nihče ni motil. Malo sem še posedel, časa dovolj, hiter vzpon mi je torej naklonil nekaj samo mojih sekund. 

Koprive

Potem sem vstal, prepustil mesto ob najvišji točki drugim pohodnikom, odšel nazaj po isti poti. Spust je bil seveda hitrejši, še vedno pa daleč od hitrosti kolesarjev. Dvojica je še naprej študirala podrobnosti spusta, pokimali smo si, odšel sem naprej. Dan je bil prav takšen, kot mora biti. Sončen, vroč. Dan je bil prav takšen, kot mora biti. Nekaj časa … zgolj moj.

Koreniti spomini nekdanjega življenja