Mala Mojstrovka

Kot vsako pomlad, me je tudi tokrat, bolj ali manj za zaključek sezone, vleklo na Vršič. Zaradi pisane napovedi sva z Borutom sprva še malo cincala, potem pa je le padla odločitev, da bi bilo smiselno pogledati od blizu kakšne so razmere. Na vzponu iz Kranjske gore sva srečevala zgolj tuje registrske oznake, na Vršiču gneče ni bilo. 

Pogojno užitno

Plaz je bil videti prazen in res nisva na celotni poti srečala nikogar. Do najbližjega kraka beline je bilo že potrebnih nekaj korakov, zato pa je bila snežna zaplata proti sedlu pod Grebencem videti (skorajda) zvezna. Vpregla sva cucke, Borut je hodil spredaj, vedno bolj jezen, saj se je vrhnja plast gnilca skorajda pod vsakim korakom speljala. 

Vršič

Sam sem za njim hodil nekoliko lažje, opažal, da stari psi, utrujeni od preteklih let, spredaj popuščajo. Naveličana takšne hoje sva smuči naložila na nahrbtnik, se vzpenjala peš do sedla, nad njim nadaljevala na enak način po grebenu proti Mali Mojstrovki. Borut je bil nekaj korakov naprej, ko me je zapeljala pristopna smučina. 

Proti sedlu

Prav vesel sem bil, ko sem snel težak nahrbtnik, toda po nekaj metrih ugotovil, da sem storil napako. Vsak korak je pomenil zdrs gnilca, snežna odeja je bila na nekaterih mestih zgolj poprh nad kamnito podlago. Smuči so znova pristale na nahrbtniku, moral sem zlesti nazaj na greben, slediti Borutu, ki je med mojimi manevri ušel precej naprej. 

Proti grebenu Male Mojstrovke

Na vrhu sva bila znova skupaj, na robu večera in z obetom poslabšanja na zahodu. Brez odvečnih ceremonij sva se pripravila na spust, prvih nekaj zavojev z vrha je bilo previdnih, snega tam kot običajno ni na pretek. Potem je šlo bolje, sam niti nisem ril pregloboko, zavoji navzdol, vsaj nekaj dobre smučarije. 

Pogled z vrha

Borut se je odločil za prečko, želel priti od zgoraj do kopnega dela poti nad sedlom. Škrtanje, ki sem ga slišal izpod njegovih smuči me je odvrnilo, da bi smučal za njim. Raje sem nadaljeval navzdol po krnici, najprej začudeno opazoval manjši plazič, malo naprej že kar bolj resen plaz južnega snega, ki se je sprožil izpod prijateljevih nog. 

Velika Mojstrovka

Po običajni prečki sem se porival do ruševja. Prebijanje skozenj, ropotanje navzdol do sedla, zavoji po gnilcu proti Vršiču niti niso bili tako slabi. Kratek prestop, potem pa je šlo vse do mesta, kjer sva začela z vzponom, na smučeh. Z več ali manj škripanja pod smučmi, odvisno od poguma in sreče. 

Borut

Na koncu sva zaključku sezone nazdravila s pivom, pri katerem po odprtju nisva bila najbolj prepričana če ne gre za šampanjec. In se strinjala, da je bilo čisto fajn, da pa je vseeno vožnja predolga in snega premalo, da bi se to pomlad na Vršiču še splačalo nadeti smuči.

Pogled s sedla proti Nad Šitom glavi