Zvoh

Spet je bilo zgodnje jutro. Sam sem pripeljal do zaspanih travnikov smučišča, ki se letos še ni zbudilo. Nobeden ob žičničarjev ni stopil iz toplega zavetja, ko sem se začel vzpenjati. Svetlobe še ni bilo, svečavo mi je dajala zgolj lučka na moji glavi. Pa saj ni bilo kaj iskati, pobočja so mi dobro znana, hitel sem proti vrhu. 

Križ na vrhu

Ko se je že obetal dan, malo preden sem se potopil v meglo, ki je ovijala moj cilj, so mimo mene pripeljale snežne sani. Pomahal sem, nato pa zavil levo, naravnost navzgor. Tema se je umikala belini, videlo se je še manj kot prej. Stopil sem mimo praznih sedežev, ki so kot neki čudni zveriženi biseri viseli na svoji jekleni vrvici. 

Tiha dolina

In se ob zalogovniku vode za bruhajoče topove usmeril proti lesenemu križu, ki zadnja leta označuje najvišjo točko. Za menoj ni bilo nikogar. Izpod uborne snežne odeje so gledale posamezne skale, borovci. Pripravil sem se na spust, zavil navzdol, videlo se je komaj kaj. Belo spodaj, zgoraj, povsod. 

Movemberman

Šele na razpotju smučarskih prog so se prikazale smreke, še malo nižje se je videlo že skorajda vse. Prvo srečanje, prijazen pozdrav. Spust mimo Tihe doline in nasmeh ob lesenem možaku. Movemberman. Sem se nasmehnil sam pri sebi. Tako košati so bili njegovi brki, da o bradi ne govorimo. 

V škrlat odeti

Zadnje pobočje je bilo pravi užitek, zavoji so si sledili, eden za drugim. Takšni, za katere bi skorajda najraje videl, da jih ne bi bilo konca. Toda neskončnost je za nas zgolj čuden pojem, sami smo vedno omejeni, v vsem vidimo začetek in konec. Tako je tudi tu prišel zadnji zavoj. 

Puhasti oblački

Zgolj še pogled na današnjo pot, kolikor sem jo videl pod meglenim pokrovom. In začarane špice naših najvišjih očakov, danes odetih v jutranje škrlatno ogrinjalo. Nato pa navzdol, v vsakdan. Mimo Jezerc, kjer je sonce barvalo puhaste oblačke in pobočij pred Stiško vasjo, od koder je bil Storžič prav takšen, kot v resnici je. Čudovit.

Jutranji Storžič

Viševnik

Saj bi komaj lahko rekel, da je bilo jutro. Je bila ura enostavno prezgodnja. Ko smo peljali po planotastem svetu Pokljuke in bolj po naključju kot namerno pristali na Rudnem polju. Nad njim smo na robu smučišča parkirali, ravno na pravem mestu. Če bi hoteli še dlje, bi se vkopali kot avto iz prestolnice, ki so ga potniki na vse pretege poskušali potisniti iz globokih kolesnic. 

Prebujanje

Da sneg je, smo videli, kaj več pa ne. Kajti dan se je počasi začel plaziti preko gozdnih širjav šele, ko so bile Zlate vode daleč pod nami. Najprej s sramežljivo rdečico pod oblaki, nato prvo nežno svetlobo. Globoke kotline so bile napolnjene s puhasto peno, sneg na vrhovih je počasi zardeval. 

Očaki

Plazovina pod vršim pobočjem je kazala na nesprijetost, dnevna toplota težko gmoto hitro potegne navzdol. Vzpeli smo se do najvišje točke, vzneseno pogledali naokoli, očake, njih strmali, grape, prepade, zastruge. Kako drugačen je bil od tu videti svet na obrobju Pokljuke. 

Obrobje Pokljuke

Nežno pobožano gričevje vrhov nad Lipanco, dvojni obraz teh rado obiskanih prijateljev. Mi ga poznamo predvsem s te strani, druga je povsem drugačna, toliko smo že vedeli. Neodločnost, dve možnosti, kot vedno vprašanje o tem, katera bo boljša. In kot vedno smo se tudi tokrat odločili prav. 

Pogled z vrha

Saj drugače ne gre, na koncu ugotoviš, da je vendarle vsaka odločitev pravilna. Spust po strmini, prečenje pobočja, razmišljanje o razmerah v ožini. Umik v levo, zavijanje med redkimi borovci, do izteka na ravnico Zlatih vod. In nato. Rodeo. Saj smo vedeli, običajno je tako, zakaj bi bilo tokrat drugače. 

Puhasta pena

Neumetelno iskanje najboljše linije, slog pa seveda nič kaj pretirano izviren, včasih smučam hit, včasih pa počas. Do smučišča, po njem je šlo lažje, le kopnih delov se je bilo treba izogibati. Dan se je komaj začel, za nami pa je bila že prava pustolovščina. 

Zavoji nad Zlatimi vodami

Dobra mera topline

Vabilo je bilo kot mora biti. Roka, ki je skušala objeti, povabiti. Na romarsko pot ljudi z obrobja barja. Pa smo si na koncu, tam na parkirišču, pomežiknili zgolj trije. Nič zato. Smo bili dobri. Kaj dobri, najboljši. Polni dobre volje in smeha. Kot je prav in se za takšno pot tudi spodobi. 

Naš cilj

Da bi bili sami seveda ni bilo računati. Pa saj je vedno dobro, ko še koga srečaš. A kaj, ko tistega hribovskega duha na tem kuclju v bližini Ljubljane manjka. Da bi kdo pozdravil, pokimal, spregovoril besedo ali dve. Se nasmehnil. Takšne dobrote tu iščeš zaman. Vsi tekmujejo s samim seboj, nevoščljivo pogledujejo tiste, ki švignejo mimo hitreje, pomilujoči pogled namenijo počasnejšim. 

Izbrani pohodniki

Oblaki so skozi debelo kopreno prepustili komaj kakšno sled modrine, toplota ni prišla do nas. Kapelice so bile nekdaj v spodbudo romarjem, danes so takšnim in drugačnim rekreativcem. Ki sopihajoč navzgor skušajo sebi pokazati, da še niso za staro šaro. Pod nami so se pokazala polja, travniki, hiše. Mesto. 

Kapela

Pod cerkvijo smo sklenili, da se bo treba pogreti. S čajem in še čim. Bogato odmerjeno, smo se strinjali, ko smo gledali v kozarce. Nazdravili časom, ki prihajajo. In jo nato mahnili naokoli cerkve Svete matere božje. Da bomo kot pravi romarji deležni kakšnega odpustka. 

Dobra mera

Kakšne želje so bile, ne vem. Toda bilo jih je veliko. Zato je seveda pocingljala z zvončkom. Pa ne enkrat. Ko je začela, kar ni mogla nehati. Da bi se vsaj katera izpolnila. Na travnikih nad sedlom, pobočjih Grmade, je poprh kazal, da prihaja zima. Tiho so počivali, mir je legel na zemljo. 

Zavetišče za takšne in drugačne romarje

Celo običajnega klepeta, vriskov in glasnega hvaljenja ni bilo slišati. Če bi zaprl oči, bi si lahko predstavljal snežinke, ki plavajo skozi zrak in se topijo na topli koži. Trenutek je minil, mimo so pridihali novi pohodniki, stopili smo navzdol, proti dolini, izhodišču, domu.

Naj se uresničijo!

Ogrlica

Nad Jezerskim je lepo. Človek se kar ne more nehati vračati na planine, pripete nekje med zemljo in nebom, ki jih kot bisere na ogrlici povezuje gozdna cesta. Z nje se odpirajo razgledi daleč in naprej, predvsem pa na samosvoje kraje, ki menda pripadajo Koroški. Tudi ljudje tu so takšni, prijazni, a vseeno previdno odmaknjeni. 

Suho listje

V zgodnjem jutru jih ni bilo, sama sva stopala po poti mimo kmetije, nekoliko višje ležeče hiške, suhega listja, dreves, ki kot razkuštrane otroške glave čakajo pomladi. Spomenika padlemu, propadajočega ostanka nekdanjega varovanja meje. In se zavihtela na prvo, Rakeževo planino, kjer so krave že pomulile poletno travo in jim je skrbna roka gospodarja pokazala pot v dolino. 

Goli vrh se je zakril

Studenček še ni zamrznil, pravi mraz šele prihaja. Nad gozdom so viseli težki beli oblaki. Sonce ni moglo skoznje prinesti barv, še jagode šipka niso imele prave rdečice. Ankova planina je sedaj prazna, zarasla, vprašanje, če se nanjo kmalu vrne življenje. Roblekova, nagnjena na drugo stran grebena, tja dol proti Kortam. 

Ankova planina

Hrumenje strojev, ki je na domači strani trgalo gozdu srce, je začasno utihnilo. Tovornjak, ki je mimo naju počasi lezel navzgor malo nad Žarkovim, je šel odpeljat dokaze. Pokimala sva vozniku, nato pa izginila v zapuščeno hišo. Kakšno je bilo življenje nekoč tukaj, sva se spraševala. 

Pošvedrani

Kakšne zgodbe, vesele, žalostne, pomnijo zidovi, ki se počasi sesedajo sami vase. Koga so zadele krogle praznih tulcev pod oknom? Za kakšno priložnost je gospodinja uporabila dišečo tekočino iz lične stekleničke? Kdo je ponosil pošvedrane šolne? Letnica 1819 na vratih. 

Svetloba

Skoraj bo dvesto let. Vse skupaj nič, kdo poreče. Pa je vse tako zelo drugače. Skozi vrata, ki niti vetra ne zadržijo več, sva stopila znova na prosto, pod hišo našla v razcep drevesa zataknjeno vojaško čutaro. In se nato navzdol, mimo Robleka, vračala proti najinemu domu. Polna misli, vprašanj, nekih duhov časa, ki so naju ovijali takrat in še naprej.

Žarkovo