Tavelika

Spet se je obrnil letni čas. Kar prevečkrat se je že to zgodilo v tej moji življenjski karieri, pa se vseeno nič ne pritožujem. Je bilo vedno lepo, zakaj bi torej se. Dnevi bežijo kot bi liste preganjal piš jesenskega vetra. Pa je jesen že zdavnaj mimo, sedaj v deželo stopa pomlad. 

V hribih se dela dan

Letos še posebej odločno, sneg seveda pobira in za pravo smuko ni druge, kot da se podaš že visoko, tja pod dvatisočake. Vršič. Kljub zgodnjemu odhodu smo na smuči stopili ob prvi dnevni svetlobi. Lučke so lahko ostale v avtu, nekaj teže manj, bo čisto prav tako. 

Pogled z Grebenca

Da čez plaz je bilo jasno, kmalu smo ujeli sled, štrikali vedno višje proti zavoju za Grebenc. Kaj bi šarili drugje, saj so tam sedaj prave razmere. Snega še dovolj, čez in čez. A ga vseeno hitro pobirala, sta opomnila prijatelje. Tu sta hodila teden prej, kdo bi vedel torej bolje kot prav onadva. 

Proti Veliki Mojstrovki

Kratko vprašanje, hiter odgovor. Kar na Veliko gremo. Tudi prav. Prečili smo pobočja, za skalami zavili desno, se vzpenjali, v ključih, vedno višje in višje. Srenači so že nekaj časa grabili, ko se je pot položila sem mislil, da jih ne bom več potreboval. Pa kaj še! Nataknil sem jih nazaj, korak je spet postal bolj zanesljiv. 

Tihožitje na vrhu

Še nekaj zavojev in že smo stali pri piramidi na vrhu. Seveda nasmejani, pogledi so nam begali vse naokoli. Prav toliko se je tudi videlo. Kamorkoli si usmeril pogled. Le stati si moral tam, se počasi obračati in imeti oči odprte. Hkrati smo lovili trenutke in jih zapirali vsak v svojo škatlo. Še Jalovec nas je objel okoli ramen in se pustil ujeti. 

Z Jalovcem (v ozadju)

Sledili so zavoji, sprva previdni, nato vedno bolj odločni. Pobočje je bilo prepredeno z ostanki nekdanjih voženj. Iskali smo povsem svojo sled, seveda vsak po svoje, pa vendarle blizu. Prehodi proti Grebencu so bili že komaj užitni, pa vendarle smo jih skupaj sešili toliko, da je bilo zakrpanke dovolj za snežni prehod. 

Zakrpanka

Sledil je zgolj še spust po plazu, vedno več je bilo iskalcev čistega zraka in sončnega iskrenja. Zavoji so si sledili, v prvi tretjini smo kar vriskali sami pri sebi. V drugi tretjini smo že malo gledali, kako in kam. V zadnji pa je gnilec kar sam vodil smuči. A nič ne de, na koncu smo bili vseeno nasmejani, sonce je sijalo iz naših oči.

Smuka