Kamniti lovec

Čeprav še niti sredi marca nismo, pomlad že stopa v naše kraje z dolgimi in odločnimi koraki. Pobočja okoli doma so kopna, za sneg se je treba zapeljati dlje. Celo do sosedov, če je treba. Na priljubljenih žičnicah so dekleta sklenila loviti sončne žarke, sam sem v višave stopil kar z lastnim pogonom.

Romarska pot

Pa ne sam. Lovil sem prijatelja po romarski poti proti Višarjam, od kapelice do kapelice, po ovinkih, v lastnem potu. Križ sva si pa tako ali tako naložila kar sama. Prostovoljno in z veseljem. Preskočila sva na smučišče in ravno, ko so prvi smučarji zdrveli mimo proti naslednji vožnji, sva ob spominski kapelici zavila v smeri lovca. 

Na robu smučišča

Dobro utrjena gaz naju je vodila prav, pod pobočji, navzgor do amfiteatra med skalnimi špicami. Višarske glave in krnica V klobuku. Malo sva čarala po svoje, kar med toliko sledmi ni bilo težko. Toda potem seveda prišla prav, vse do sedla. Tam sem hitro ugotovil, da mi kamniti stolpi, ki so stali med menoj in vrhom, prav nič ne dišijo. 

Vzpon proti soncu

Raje sem se z nekaj zavidljivimi akrobatskimi elementi spustil nižje, do običajnega zimskega dostopa, se skozi kratko grapo povzpel na sončni rob. Od tu do kratkega udarca z zvonom za preganjanje zlih in vseh drugih duhov je bilo zgolj še nekaj korakov. 

Kamniti lovec

Tisti, ki je prišel za menoj, je pozdravil seveda prijazno. Saj kaj drugega na tak sončen dan, v skalni kulisi vse naokoli, niti ne pričakuješ. Postanek, oddih, razgled, lovljenje trenutkov. Nato pa prvi zavoji, previdni, preskok na senčno stran, strmina je dajala odlično podlago. 

Vrh

Vse do zožitve prav na koncu. Tam drugače kot z drsanjem, tudi čez večjo skalo, ki je bila ravno na poti, ni šlo. Ko je znanec z vrha videl, da se je izšlo dobro, je odvijugal navzdol, sam sem pršičil za njim, vse do uravnave nad žlebom, kjer je čakal prijatelj. Da bo tudi levo dobro, sva izvedela. 

Grapa vodi s krnice proti vrhu

In res je bilo. Čudoviti zavoji, vse do konca. Potem pa nekaj vijuganja skozi gozd, še zadnja strmina, valovanje do ceste, ki se proti Višarjam vzpenja iz Zajzere. Od tu sva vedela, da ne gre drugače, kot nazaj navzgor, prav do najvišje točke. Tam nad cerkvico, pri križu, kjer tišine ni več, kamor pridejo takšni in drugačni romarji. 

Pobočje s podpisom

Nisva se pretirano dolgo zadrževala, zgolj za kratek oddih, nato sva zavijugala po progi navzdol. Saj ne rečem. Zavoji so bili lepi. Toda drseti po sledeh tisočev je čisto nekaj drugega kot risati čisto svojo sled v sveži sneg pod strmimi skalnimi vršaci, tam, kjer prav zares še vedno tišina šepeta.

Višarje