Nad Šitom glava

Kar verjeti nisem mogel. Ura je bila res rana, komaj štiri in še pol zraven, ko sva se ustavila na bencinski črpalki na poti do najinega cilja. Tam pa kup avtobusov, še neprimerno več očitnih navijačev nekega drugega športa, vsi že na rahlo majavih nogah. Zavila sva z očmi, nato pa odpeljala dalje, v kraje, kjer ni hrupa, glasnega klepeta, bučnega navijanja. 

Dan se prebuja

V kraje, kjer še vedno najdeš. Kjer še vedno slišiš zvok tišine ali kot je lepo zapisal pred davnimi leti Avčin. Kjer še vedno tišina šepeta. Avto sva pustila na sedlu, ušla skupini, ki se je očitno namenila nekam proti grapam Mojstrovke. Tudi midva sva nekaj časa sledila tej smeri. 

Grebenc, Butinarjeva, Pripravniška

Pobočja so bila vedno bolj strma, sneg je bil še trden, srenači so še kako prav prišli. Pod steno sva zavila desno, proti današnjemu cilju. Nad Šitom glava. Čudoviti balkon nad Vršičem je ta vrh poimenoval prijatelj. In še kako prav je imel. Pobočja so se položila. Pa ne za dolgo. 

Nad Šitom glava

Krnica se je kot velik val iztekla tam nad skalnim rogljem, stopila sva na njegov vrh, stala visoko nad steno, pod nama je bil le nič. Daleč se je videl vrh velikanke. Danes bo tam okoli res živahno, to sva vedela že nekaj časa. Toda naju je bolj pritegnil pogled na bližnjo sosedo. 

Na vrhu, zadaj bližnja soseda

Obujala sva spomine na trenutke, ko smo se vzpeli tam zadaj, se nasmehnila ob spominu na začudenega gornika na vrhu. A vi ste pa od tam prišli? Kako je šele gledal, ko smo tja nazaj, v strm žleb, tudi odsmučali. Danes se nama je vse zdelo prav pretirano strmo, saj tako od daleč je vedno tako. 

Megleni slap se zliva v dolino pod Poncami

Že sva naredila prve zavoje, sledili so jim še številni, sneg je držal, odrivala sva zgolj sren. Zavila sva strmo navzdol, poiskala najboljše prehode med ruševjem, sonce je sneg tu že zmehčalo, smuka po vedno večjem gnilcu je bila že prav naporna. Tudi gnoj mu nekateri rečejo. 

Smuka

Tudi prav. Nič se nisva pritoževala, ko sva naredila še zadnji zavoj, snela smuči, se ozrla nazaj. In bila vesela. Saj sva za imela za kaj biti.

Tavelika

Spet se je obrnil letni čas. Kar prevečkrat se je že to zgodilo v tej moji življenjski karieri, pa se vseeno nič ne pritožujem. Je bilo vedno lepo, zakaj bi torej se. Dnevi bežijo kot bi liste preganjal piš jesenskega vetra. Pa je jesen že zdavnaj mimo, sedaj v deželo stopa pomlad. 

V hribih se dela dan

Letos še posebej odločno, sneg seveda pobira in za pravo smuko ni druge, kot da se podaš že visoko, tja pod dvatisočake. Vršič. Kljub zgodnjemu odhodu smo na smuči stopili ob prvi dnevni svetlobi. Lučke so lahko ostale v avtu, nekaj teže manj, bo čisto prav tako. 

Pogled z Grebenca

Da čez plaz je bilo jasno, kmalu smo ujeli sled, štrikali vedno višje proti zavoju za Grebenc. Kaj bi šarili drugje, saj so tam sedaj prave razmere. Snega še dovolj, čez in čez. A ga vseeno hitro pobirala, sta opomnila prijatelje. Tu sta hodila teden prej, kdo bi vedel torej bolje kot prav onadva. 

Proti Veliki Mojstrovki

Kratko vprašanje, hiter odgovor. Kar na Veliko gremo. Tudi prav. Prečili smo pobočja, za skalami zavili desno, se vzpenjali, v ključih, vedno višje in višje. Srenači so že nekaj časa grabili, ko se je pot položila sem mislil, da jih ne bom več potreboval. Pa kaj še! Nataknil sem jih nazaj, korak je spet postal bolj zanesljiv. 

Tihožitje na vrhu

Še nekaj zavojev in že smo stali pri piramidi na vrhu. Seveda nasmejani, pogledi so nam begali vse naokoli. Prav toliko se je tudi videlo. Kamorkoli si usmeril pogled. Le stati si moral tam, se počasi obračati in imeti oči odprte. Hkrati smo lovili trenutke in jih zapirali vsak v svojo škatlo. Še Jalovec nas je objel okoli ramen in se pustil ujeti. 

Z Jalovcem (v ozadju)

Sledili so zavoji, sprva previdni, nato vedno bolj odločni. Pobočje je bilo prepredeno z ostanki nekdanjih voženj. Iskali smo povsem svojo sled, seveda vsak po svoje, pa vendarle blizu. Prehodi proti Grebencu so bili že komaj užitni, pa vendarle smo jih skupaj sešili toliko, da je bilo zakrpanke dovolj za snežni prehod. 

Zakrpanka

Sledil je zgolj še spust po plazu, vedno več je bilo iskalcev čistega zraka in sončnega iskrenja. Zavoji so si sledili, v prvi tretjini smo kar vriskali sami pri sebi. V drugi tretjini smo že malo gledali, kako in kam. V zadnji pa je gnilec kar sam vodil smuči. A nič ne de, na koncu smo bili vseeno nasmejani, sonce je sijalo iz naših oči.

Smuka

Polna luna

Nekoliko sem spraševal, nato pa ostal sam. Skoraj sam. Družbo mi je seveda delala luna, ki je že uro ali dve, preden sem stopil na sneg, vzšla nad obzorjem. Saj je bila čisto dobra družabnica. Tiha, kot bi je ne bilo, toda svetla, da je lučka lahko ostala v nahrbtniku. Osvetlila je prvo strmino, snega je bilo še zadosti. 

Kmetija še ne spi

Vzpenjal sem se hitro, hrupne glasove gostišča z roba parkirišča pustil daleč za seboj. Kopne flike so kazale da prihaja pomlad, toplota liže sladoled, kmalu ne bo snega nič več ostalo. V kmečki hiši je še gorela luč, očitno zaspanost ni bila prehuda. Cesta je bila že kopna, prestop preko nje ne pretežak. 

Luna nad vasjo

Tam, kjer je čez dan toplota pobočja ojužila, je bilo trdo, tudi ledeno. Vseeno ni bilo težav, hodil sem hitro. Stopil na sneženi pas, edini jezik, ki ga je zima še kazala prihajajočemu zelenju. In se višje zavihtel na strma pobočja pod vrhom sedežnice. Srenači so tu še kako prišli prav, previdno sem se vzpenjal, malo levo, malo desno, včasih kar naravnost navzgor. 

Pobočja

Dokler nisem prečil kolovoza, se vzpel še tiste zadnje metre po poledenelem pobočju in obstal na pragu kopnine. Zgornji travnik je bil celo zgolj ob svečavi lune enostavno kopen. Pridružil sem se pritoževanjem spletnih junakov, ki že lep čas nergajo nad slabo sezono, si zavihtel smuči na ramo in šel gledat, če je za robom, ko se odpre svet proti vrhu, kaj bolje. 

Na vrhu

Pa ni bilo. Toda sedaj me je že grabila trma, vztrajal sem, se zanašal na nekaj, kar je bilo tik ob gozdu podobno belini in končno pri štartni hiški znova stopil na sneg. Tu, kjer bi se zaradi mene vse lahko končalo, se je šele začelo. In se kmalu, ob zadnjem vzponu proti najvišji točki sredi gozda znova zaključilo. 

Kje pa je sneg?

Moral sem si priznati, zime je v teh krajih konec. Prisluhnil sem tišini, se pripravil, stopil do snega. Nekaj zavojev, nato so smuči znova romale na ramo, vse do tam, kjer so še nedavno vriskali smučarji. Trda podlaga, ropotalo je navzdol, zavoj za zavojem, brez prekinitev in snemanja smuči, vse do zadnjega pobočja, ugaslih luči v gostišču.

Končno!

Kamniti lovec

Čeprav še niti sredi marca nismo, pomlad že stopa v naše kraje z dolgimi in odločnimi koraki. Pobočja okoli doma so kopna, za sneg se je treba zapeljati dlje. Celo do sosedov, če je treba. Na priljubljenih žičnicah so dekleta sklenila loviti sončne žarke, sam sem v višave stopil kar z lastnim pogonom.

Romarska pot

Pa ne sam. Lovil sem prijatelja po romarski poti proti Višarjam, od kapelice do kapelice, po ovinkih, v lastnem potu. Križ sva si pa tako ali tako naložila kar sama. Prostovoljno in z veseljem. Preskočila sva na smučišče in ravno, ko so prvi smučarji zdrveli mimo proti naslednji vožnji, sva ob spominski kapelici zavila v smeri lovca. 

Na robu smučišča

Dobro utrjena gaz naju je vodila prav, pod pobočji, navzgor do amfiteatra med skalnimi špicami. Višarske glave in krnica V klobuku. Malo sva čarala po svoje, kar med toliko sledmi ni bilo težko. Toda potem seveda prišla prav, vse do sedla. Tam sem hitro ugotovil, da mi kamniti stolpi, ki so stali med menoj in vrhom, prav nič ne dišijo. 

Vzpon proti soncu

Raje sem se z nekaj zavidljivimi akrobatskimi elementi spustil nižje, do običajnega zimskega dostopa, se skozi kratko grapo povzpel na sončni rob. Od tu do kratkega udarca z zvonom za preganjanje zlih in vseh drugih duhov je bilo zgolj še nekaj korakov. 

Kamniti lovec

Tisti, ki je prišel za menoj, je pozdravil seveda prijazno. Saj kaj drugega na tak sončen dan, v skalni kulisi vse naokoli, niti ne pričakuješ. Postanek, oddih, razgled, lovljenje trenutkov. Nato pa prvi zavoji, previdni, preskok na senčno stran, strmina je dajala odlično podlago. 

Vrh

Vse do zožitve prav na koncu. Tam drugače kot z drsanjem, tudi čez večjo skalo, ki je bila ravno na poti, ni šlo. Ko je znanec z vrha videl, da se je izšlo dobro, je odvijugal navzdol, sam sem pršičil za njim, vse do uravnave nad žlebom, kjer je čakal prijatelj. Da bo tudi levo dobro, sva izvedela. 

Grapa vodi s krnice proti vrhu

In res je bilo. Čudoviti zavoji, vse do konca. Potem pa nekaj vijuganja skozi gozd, še zadnja strmina, valovanje do ceste, ki se proti Višarjam vzpenja iz Zajzere. Od tu sva vedela, da ne gre drugače, kot nazaj navzgor, prav do najvišje točke. Tam nad cerkvico, pri križu, kjer tišine ni več, kamor pridejo takšni in drugačni romarji. 

Pobočje s podpisom

Nisva se pretirano dolgo zadrževala, zgolj za kratek oddih, nato sva zavijugala po progi navzdol. Saj ne rečem. Zavoji so bili lepi. Toda drseti po sledeh tisočev je čisto nekaj drugega kot risati čisto svojo sled v sveži sneg pod strmimi skalnimi vršaci, tam, kjer prav zares še vedno tišina šepeta.

Višarje

Letošnji Viševnik

Je že tako naneslo. Da sva se dokončno odločila šele med vožnjo. Veter je očitno vsaj nekoliko ponehal. Torej že ne bo moglo biti tako slabo tudi malo višje od načrtovanih angelov. Viševnik se je ponujal kot odličen nadomesten cilj in strinjala sva se, da bo res pravi. 

Zlate vode

Na Pokljuki sva bila hitro, na Rudnem polju kljub za naše običajne začetke nekoliko pozni uri, ni bilo še nobene pretirane gneče. Stopala sva po smučišču navzgor, rebrca so kazala, da bo očitno še delovalo. Poteptana pobočja so ostala za nama, v bolj strmem delu pod Zlatimi vodami sva nataknila srenače, trdo pobočje je zahtevalo ustrezno spoštovanje. 

Proti vrhu

Med klepetom sva se zavihtela na vršna pobočja, ugotavljala, kje bo najbolje peljati navzdol. Da je sneg trd in pomrznjen, je bilo jasno. Kakšna bo smuka, pa sva vedela, da bo dal odgovor šele spust. Dan je bil lep, sonce se je smejalo nad nama, videlo pa se je daleč. Kaj drugega bi pod modrim nebom niti ne pričakoval. 

Bele koprene

Še zadnja prečka, vzpon in stala sva na vrhu. Vsake toliko je veter dal vedeti, da še ni čisto upehal, potegnil je preko grebena bel prosojni plašč, ki se je iskril, kot bi bil iz samih draguljev. Na vrhu nisva bila sama, spregovorili smo nekaj besed, nato pa se eden za drugim previdno spustili po beli strmini. 

Portret dveh očakov

Nekaj preskokov, prečka, nato pa zavoj za zavojem navzdol proti širokemu lijaku žleba, ki pripelje na zlato uravnavo nižje doli. Snega letos ni v izobilju, v osrednjem delu je bil potreben obvoz, ožina med ruševjem je bila preozka. Še kratek slalom in že sva se spustila na pobočje, ki pripelje do smučišča. 

Hribi nad Lipanco

Tam sva ostrmela, navzgor se je valila prava kolona željnih razgledov, čistega zraka, snega. Vse bodo dobili, le za samoto in tišino je bilo očitno prepozno. Zdrvela sva po smučišču, ki je ravno jemalo zalet za še en nov dan, se porinila po cesti navzdol, do zadnjega zavoja, tik pred cesto. Da je bilo dobro in ravno pravšnje, sva si bila ob tem seveda edina.

Nad Zlatimi vodami

Stole

Da snega ni pretirano, je bilo opaziti že od daleč. Toplota ga je topila kot za stavo in od kupov, ki jih je nametalo zadnje sneženje, so ostale le posamične krpe. Neko srednjo žalost je napovedala tudi opazovalka razmer dan poprej. Torej si nisem imel obetati kaj dobrega. 

Trije možici

Pa vendarle. Zakaj bi obupal. Morebiti me pa višje čaka kaj boljšega. Sem se tolažil, ko sem po obskurnih krpah na začetku moral pri treh možicih na drugi strani potoka sneti smuči. Šele pred uravnavo na eni od gozdnih cest je bilo snega znova vsaj približno dosti, da so si roke lahko odpočile. 

Posledice pretiravanja

Tam nekje je pridrvela mimo, hitro pozdravila in po nekaj zavojih izginila za naslednjim ovinkom. Zanesljivo se ji kam mudi, meni se ni prav nikamor. Gozdnim cestam sem sledil vse do roba smučišča Stole. Tam se mi je kar nasmejalo. Skoraj deviško območje letos nedotaknjene proge je vabilo. 

Vzpon

Še preden sem dobro pomislil, je bilo nekje v meni že odločeno. Tega ne gre izpustiti, tu bom odvijugal navzdol. Vzpenjal sem se ob gozdu, zavil v strmejše pobočje, že sem stal na vrhu. Oblaki so se počasi razkadili, pokazalo se je sonce. Snežni kristali so se zaiskrili, božal sem bele obline s pogledom. 

Sončno

Zdrknil mi je v dolino, prešel vedno bolj znane kraje, se dvignil do Dobrača, potipal ostenje. Nekaj oblakov je še vztrajno ovijalo vrh. Žičnica v bližini je drdrala, prvi smučarji so se vozili ob njej. Sam sem naredil prvi zavoj v drugo stran, sledili so mu še mnogi. 

Tromeja

Nezmotljivi podpis v pršiču je ostajal za menoj, usta so bila raztegnjena v nasmeh. Seveda je bilo vsega kar prehitro konec, že sem stal na mestu, kjer se stikata travnik in cesta. Da bi hodil nazaj navzgor, se mi ni dalo, spustil sem se po svoji sledi, vse, dokler je ta bila. 

Zavoji

Ko je zavila strmo v gozd, sem nadaljeval naravnost. Včasih je zaškrtalo, včasih je snega zmanjkalo. A večinoma se je peljalo lepo, vse do zapornice, izteka, od koder sem se po flikah na travnikih goljufal nazaj proti izhodišču, našemu domu.

Podpis