Čista zmeda

Rovinj. Mesto ozkih ulic in veličastne cerkve na vrhu. Okoli pa modro morje. Zlatni rt. Pravo ime za polotok, kjer je vse vredno zlata. Stena. Nekdanji kamnolom, kot pravijo. Sektor A. Čista zmeda. Kljub večkratnemu preštevanju, razvozlavanju, iskanju podobnosti, nam ni uspelo uskladiti stanja v vodničku s tistim v naravi. 

Avava va

Še manj, ko smo pobožali skalo in se čudili. Tisto, kar bi moralo iti kot po maslu, se je zatikalo. Drugje, kjer naj bi si težave kar sledile, smo čez steno tekli. Zbledeli napisi neke prejšnje generacije grafitov so bili skoraj neberljivi. Težko smo si z njimi kaj pomagali. Le kje je Avava va? Karkoli že to pomeni. 

Grif

In kje Ma dai? Ter kaj je s smerjo Pke? Ki naj bi bila za dober odtenek težja ... Naše detektivsko znanje je odpovedalo. Ko smo nehali razmišljati, smo naredili najbolje, kar je možno. Prepustili smo se steni, plezanju, vertikali. In ne glede na zahtevnost prišli do vrha. 

Nasmejana

Od koder je lep razgled na mesto, modrino morja, vso lepoto tega sveta. Ki je seveda predvsem v nas samih. In tam, skoraj na dosegu roke, sorodna duša, v težavah. Ki govori drug jezik, a jo razumeš, kot bi se poznala od nekdaj. Tebi je tokrat jasno, poveš, pokažeš in že je vse rešeno. 

Pke?

Varen spust, iskreni hvala in stisk roke kasneje, ob odhodu, je več kot bogata zahvala. Drobna pozornost odtehta velika darila. Sončni dan je privabil veliko obiskovalcev, nekateri skupaj z nami preizkušajo težave navpičnic, drugi se zgolj ustavijo za trenutek ali dva, da pogledajo, kako nam gre. 

V vodstvu

Morebiti nekje v sebi tudi spodbujajo, navijajo. Ali se zgolj čudijo. Sprašujejo, če bi sami zmogli. Danes smo tu prav vsi, tri generacije in še več. Povezani, na isti vrvi. Vzpenjamo se proti robu stene, spodbuda tudi zrelim letom da krila, navdušeno pomaha z vrha. Vse se da, z voljo in notranjo močjo. Ki kakor sonce osvetli tudi nas.

Pozdrav z vrha