Vročina bo. Zato sem zgodaj zjutraj začel vrteti noge v tistem enakomernem ritmu, ki posledično s pomočjo znanih prenosov vrti kolesa. Sprednjega in zadnjega. Po cesti, saj drugje se skoraj ne da. Iz Banjol v smeri Medulina, z obveznim postankom pri Sv. Petru.
Sv. Peter
Da povprašam, kako kaže tam zgoraj in kako je kaj s ključi. Nebeških vrat. Če so dobro zapahnjena. Da se skoznje nekoč ne splazi tisti, ki je pri cerkvi v bližnjem Medulinu skoraj podrl zid. Le kje je imel glavo? Zaradi malenkosti in številke več uničevati to, kar so zgradile roke mnogih. Res se ne spodobi.
Kje so imeli glavo?
Skok v daljno preteklost, antična vila iz časov, ko se Jezus še ni čisto privadil na življenje v raju. In nato moji spomini. Počasi zrasli skoraj dva tisoč let kasneje. Ko sem še majhen, da me je bilo komaj kaj, tu lovil sonce, morje, nasmeh. Skozi Kaželo sem peljal proti Marleri.
Vila
Lovil prave odcepe kolovozne poti, vdihoval zrak poln soli in tistega pravega vonja. Tako domačega vsakemu dopustniku, ki sede na rob neskončnosti, vanjo pomoči noge, zapre oči in polni nosnici, zdravi pljuča. Svetilnik je bil tam. Mogoče je sonce varno pripeljal v novi dan. Kdo bi vedel?
Mesto spominov
Sedaj je zgolj stal, ponosno čakal, da znova začne na robu mraka oznanjati kod in kam. Pomahal sem mu, nato pa v drugem zalivu, le nekaj lučajev stran, ob sidru, ki je bilo verjetno narejeno zgolj za parado nekih vojnih dosežkov, tiho postal.
Marlera
Pogled proti otokom, suhe trave okoli mene so šumele. Ko sem se odpravil proti Ližnjanju in skozi Medulin v smeri doma. A sem pred njim moral seveda zabresti še v morje, da začutim mokroto. Ki mi je na nogah pustila sol.
Na suhem
In ugotavljati kakšnemu boju in obrambi pred neznansko močnimi hudimi silami je služil betonski monstrum, danes počasi izgubljajoč bitko s časom. Nato pa sem zgolj še vrtel pedala proti zajtrku, ki je seveda kot vedno, že čakal.
Nekako ne zdržim. Da bi zgolj sedel, lovil svojo senco in se premikal do vode in nazaj. Moram migati. Sesti na kolo, če je le na voljo. In raziskovati. Okolico, bližnjo, daljno, do koder le gre. Tako je bilo tudi tokrat. Že zjutraj sem si zastavil cilj, ga dosegel, presegel. Se čudil gladkim stenam kamnoloma v Vinkuranu, ki je bil po slovesu od Banjol prvi cilj.
Bele stene Vinkurana
Tu so rezali kamen za lepe stavbe v Puli in okolici. Že Rimljani. Ko so gradili Areno za svoje kruha in iger željne meščane. In tudi marsikdo kasneje. Danes je zapuščen, bele gladke stene samevajo, pobožati jih pridejo le plezalci, radovedni turisti, stikajo med trnjem, zvijajo vratove ob pogledih navzgor.
Bloki za neko novo Areno
Sam sem jim bil podoben. Ko sem že delal načrte za ponovni obisk. Nato pa hitel do morja. Da vidim, če še valovi, slano morje adrijansko. Da se potopim vanj in zaplavam v podvodno kraljestvo, votlino, raziskujem njene zračnike. In se nato prebijam mimo trdnjav, ki so nekoč varovale mesto. In predvsem pristanišče.
Morje
Ladje, ki so takrat paradirale ob obali in ponosno razkazovale svoje topove so danes le še staro železo ali pa reinkarnirane prevažajo do kakšnega otoka kopico avtomobilov in razvajene turiste na krovu. Mornarji pa ležijo na starem in zapuščenem mornariškem pokopališču na obrobju mesta. Le glasovi bližnjega bloka motijo njihov mir.
Fort Bourguignon
Zakrožil sem po mestu, ne meneč se za znake, ki so zapovedovali smer. S kolesom je to šlo, policaji so na srečo zehali v svojih pisarnah. Ko sem se ustavil pri veliki cerkvi, splezal na griček in posedel ob spomeniku, nato pa po obveznem postanku pri Areni seveda preveril še obrambo mesta na drugi strani.
Crkva Gospe od mora
Stoji trdno, ponosno, samotno. Pravi užitek se je bilo po mestnem vrvežu in nemogoče gostem prometu ustaviti tukaj. Prav tako kot nekaj trenutkov kasneje pri Kaštelu. Zadnji obrambi mesta, ki danes hrani ostanke preteklosti. Sam sem jih srečal zadosti, za en dan kar preveč. Zato sem obrnil nazaj, tja, kjer sem lahko znova zapadel v dolgočasno dnevno rutino razvajenega letovalca.
Preteklost nas menda vedno dohiti. Tako kot se prej ali slej srečamo s prihodnostjo. Seveda v okvirih našega bivanja. Zunaj tega menda ne gre. Razen če seveda verjamemo v tisto o neskončnosti. Ali vsaj vedno novih vrnitvah. V takšni ali drugačni obliki. A do tja je treba priti.
Turnina
S kolesom recimo. Ali dvema. Povezanima v celoto. In nekom, ki ga poganja. Iz mesta našega trenutnega postanka proti skrivnostim. Tistih časov, ko je bilo tu nedvomno še vse drugače. Ko so turiste bližnjih dežel pričakali bolj bojevito in so pod izrazom plehnate škatle razumeli nekaj povsem drugega.
Kamenje
Ko so mične dvorne gospodične še jahale okoli in vznemirjale viteze ter njihove paže. Ter verjetno, kot se dogaja še dandanes, ob živce spravljale svoje matere in preko njih tudi očete. Grad Turnina. Kar je od njega ostalo. Nekaj obokov na čudoviti ravnici s pogledom daleč naokoli.
Sončni oboki
Pogledom pod noge, da bi ne prišlo do neprijetnega srečanja. In predvsem postankom. V katerem je najbolje zapreti oči. In se znajti v časih nekdanjega blišča. In bede. Vzpona in propada. Nato pa nadaljevati naprej. Pogledati k sosedom. Tam navzdol, na nekdanji prehod, kjer še danes pelje cesta.
Novo življenje
Ne tako pomembna, pa vendarle. Zadosti, da kolo drvi kot za stavo, mimo angelskih skal do ostankov, tistih sto in sto lepo zloženih kamnov, nekdanjega blišča mesta, cele trdnjave. Hoče ujeti nekaj starodavne slave. Prepozno. Stopil sem med njih, pobožal segrete od poletnega sonca, razumel, kaj so mi hoteli povedati.
Dvigrad
Toliko je zapisano v njih. Nikakor niso zgolj mrtvi primerki nežive narave. Govorijo, pripovedujejo, povedo. Zato se splača biti z njimi. Prisluhniti. Živeti. In se iz tega mesta preteklosti nato znova vrniti v sedanjost. Spremenjen. Popotnik s sporočilom prednikov. Ki mu znova, kot običajno, sporočajo neko zelo pomembno spoznanje. Da smo zgolj blisk v času večnosti.
Osamljeni zidovi nekdanje uborne hiške sredi gozda. Visoko zidovje mogočnega gradu. Cela vas, ki delno oživljena na griču nad morjem počasi doživlja ponoven razcvet. Mimo gremo hitro, kot je vedno bolj hitro naše življenje. Takšni časi so. Bežen pogled da seveda lahko zgolj površen odgovor.
Badanj
Če imamo srečo, blizu najdemo pojasnilo, ki nam rahlo razgrne zaveso preteklosti. Drugače zgolj zamrmramo v brado in odhitimo naprej. Misel na srečanje nam hitro izgine iz glave, že čez dan ali dva komaj vemo, kje smo bili, še manj, da smo srečali nadvse nenavaden spomenik nekemu življenju. Ki je tam nekoč bilo.
Stopnice stotin let
Kako drugače je vse lahko. Če se ustavimo, sedemo, nežno odgrnemo z bršljanom izvezeni zastor preteklosti. Si pred oči pričaramo grčavo roko, ki nežno poboža novo hiško, zaslišimo otroški smeh, začutimo upanje, ki jih preveva. Ko v njihovih očeh vidimo, da zanje ni končnosti.
Drivenik
Zdi se jim, da njihov trenutek ne bo nikoli minil, da bodo ujeti v neskončno zanko bivali večno. Kako znano se to sliši ... Danes so pozabljeni. Od življenj je ostalo zgolj nekaj kamnov, lepo in skrbno zloženih skupaj v zid, ki naj bi ščitil in varoval. Pa tega ni zmogel storiti. Ni uspel zaščititi stvarnikov pred njihovim najhujšim strahom.
Mesto graščakov
Ki pride tako, da ga ne vidiš, deluje hitro in zanesljivo, brez pomisleka, brez možnosti, da se ubraniš. In ga vidiš zgolj, če opazuješ spremembe, ki se dogajajo vse naokoli. Čas. Zapustil sem zidove gradu, odšel od osamljenih ostankov sredi ničesar, se popraskan spuščal nazaj tja, kjer zidovi še stojijo.
Kotor
Razmišljal, da ta drobec sredi ničesar vendarle ni obet minevanja, temveč znak obstoja. Tega, da tudi s potekom dni ostajamo. Če ne drugače v mislih tistih, ki pridejo za nami. Ki imajo zadosti moči, da ne gremo zgolj mimo, temveč se znajo ustaviti, pogledati, začutiti. In v nekih ostankih zidu najti nas, ki smo bili.
