Somogy

Včasih je treba, da si daš duška. Da se znoriš, preizkusiš meje svojih sposobnosti, v druženju doživiš nekaj novega, zanimivega. Morda celo pustolovskega. Vedno. Saj če le znaš pogledati prav, je že samo življenje velika pustolovščina. Ki se začne s prvim utripom in traja vse do zadnjega. 

Spust

Ko ves čas veš, da si doma prav tam, kamor te vedno znova vleče. Kamor prisloniš svojega dvokolesnika. Recimo. Med tem, ko začudeno gledaš, kako se ti pred očmi razblinjajo vnaprejšnje predstave o vzhodni deželi, ki naj bi bila ravna kot kuhinjska miza. Na koncu pa zadihan veš, da se klanec ne bo nikoli končal. 

Križev pot

Magyaratad. 22.30. Kolo. Dvoje koles. Poganjanje pedalov skozi noč. Andocs. Dobro uro kasneje. Tretje dvokolo. In nato iskanje dneva. Tam proti Blatnemu jezeru, Balatonboglar. Ob njem, in naprej. Med iskanjem davno izgubljenega, neke svoje želje. Sonce in vročina, vedno novi kilometri, boleča ramena. 

Žito

Vasi z nenavadnimi imeni, nam tako tujimi, začudeni ljudje. Nenavadna trojica, ki privlači poglede. Postanki ob cerkvah, počitek ob jezeru, na travi, nekaj minut za kratek oddih. Vprašanja o tem, če ima smisel, hrepeneče razmišljanje o plaži in brezdelju. Pšenična polja, pridni delavci na njih, redke rože. 

Počitek

Sonce se je skrilo, grozeče sivi oblaki. Nekaj kapelj ni prestrašilo toliko kot grmenje v daljavi. Da le ne pride bližje, smo si želeli, ko smo za trenutek zavetje našli v hiški na robu vasi. Sonce je razkadilo sivino, ki nas je dušila, znova smo kar leteli, metri in metri asfalta so ostajali za nami. 

Šopek

Prihajal je znova večer, dan je porival čez rob pozabe. Tipale so lučke skozi noč, ko se je naš krog iztekel prav tam, kjer se je točno dan poprej začel. Šli smo po poti in znova našli sebe. Toda bila je dolga, 164 kilometrov, da smo vedeli, da smo, da zmoremo, da začutimo. Povezanost. Utrip. Sebe.

Mir