Hrepenenje

Bilo je jutro. Nekje so še spali. Drugje pretegovali in kramežljavo gledali v nov dan. Midva sva bežala. Skozi vas in mimo cerkve, proč od ceste, po kateri so hiteli mrki obrazi, med drevesa, ki so prijazno kimala. V krošnjah so ptice zračile glasilke, hotele preglasiti ena drugo. Izvabljale nasmeh na ustnice. 

Pot

Če bi te notranja sila ne vlekla naprej, bi obsedel na deblu nekega življenja zaprtih oči in nemo prisluhnil koncertu. Strma pot, dobro poznana. Vodi do nebes. Saj se od tam vidi cel svet. Drobne malenkosti nekje neskončno daleč. Dihaš. Gledaš. Na svet, kjer si pustil vso grenkobo. Jutranje sence preganja luč iz vesolja. Tipaje se prebija, objame hrib, nežno ga stisne k sebi. 

Izhodišče

Težko je verjeti, kako malo je treba za srečo. Človeka. Zgolj dotik, znak bližine, pripadnosti, zaveze. Stvar, na katero čakaš vsak najmanjši trenutek ločitve, po čemer hrepeni sleherna molekula v telesu. Nekaj, kar je onstran razuma, vezano na neki čisto svoj svet. Ki se da opisati z eno besedo. 

Mesto

Tako enostavno, hitro se znajde na jeziku. Pa vendarle tako neskončno široko, kot je neskončen odnos med dvema bližnjima dušama. Hrepenenje. Neizmerna želja sobivanja, bližine, dotika. Pogled je plaval naokoli, hotel prodreti skozi nepredirno goščavo vsakodnevnih nesmislov. Ugledati srčiko, bistvo, pomen. 

Svetišče

Dokler nisem mimo svetišča, ki obljublja višave in dosti bolj posvetnega zvončka prišel med ljudi. Poti so si različne. Nekatere samotne, druge prepolne življenja. Odraz nas samih. Pozdravi, začudena vprašanja, nerazumevanje. Nekateri imajo morje časa in pustijo, da počasi pljuska ob njihovo obalo. Drugim kot reka odteka, prepustijo se brzicam, ki jih premetavajo sem in tja med skalami na njihovi poti. 

Varno za rešetkami

Vsem se prej ali slej izteče, čaka jih skromen spomin in počasna pozaba. V enem samem trenutku ugasne tisoče drugih. Danes sem jih veliko dodal, še so tu, živijo. 

(Šmartno – Šmarna gora)