Avstrijska Koroška - prvi vikend

SMER JE PRAVA – 15.6.2012 – Živa se je že pred dnevi uprla. Ta vikend že ne grem zraven. Rojstni dan sošolke, nočitev pri njej, to bo zabava. No ja, ni nama ostalo drugega, kot da se strinjava. Tako sva morala počakati le na Ajdo, ki se je po podobnem praznovanju vseeno odločila, da bova zadosti dobra družba. Pomahali smo babici, odpeljali do bencinske črpalke v Kranju, nato pa znova oddrveli mimo doma v smeri Avstrije. 

V hribih se dela dan

Cesta je bila prazna, imeli smo zeleni val in kot bi mignil smo bili na Jezerskem. Do Planšarskega jezera je avtodom znal skoraj sam, zazehal sem, nato pa tudi sam zlezel v posteljo. 


SONČNI VRTOVI, JAMA GRIFFEN, ST. PAUL, PLIBERK – 16.6.2012 – Zbudil sem se zgodaj, se še lep čas premetaval po postelji, nato pa skočil pokonci, natrpal v nahrbtnik vse bidone, ki sem jih uspel najti in se sprehodil mimo sv. Andreja in Anka do jezerske slatine. 

Sv. Andrej

Ker so nad njo posekali lep konec gozda, je bil kolovoz dejansko blatna vlaka, na srečo je ob njej tekla stezica. Z domačo mineralno vodo sem se vrnil do avtodoma, kjer je Maja ravno vstala. Odpeljali smo preko Jezerskega vrha in ob spustu proti Železni kapli parkirali pri izhodišču za Murijev izvir. 

Murijeva kislica

Prvič sem bil pri njem, prava železna kislica. Juhej. Tu se bo še treba ustaviti. Saj vem, drugi bi vihali nos. Meni pa je takšna voda všeč. Vijugali smo navzdol, vse do kraja Gösselsdorf. Tam smo pri prijazni receptorki v kampu kupili koroške kartice, sam pa sem skočil poiskat še malo škatlico. 

Kamniti labirint

V njeni bližini naj bi bil ob potočku nekdaj mlin. Danes je vse naokoli samo goščava, ob plesoči navigaciji pa sem jo precejšen del pretaknil tudi sam, dokler seveda nisem ugotovil, da je pravo mesto veliko lažje dostopno. Jah, kaj se more. Odpeljali smo nekoliko nazaj in nad jezercem Sonnegger parkirali. 

Naše težave...odložene!

Med tem, ko smo pozajtrkovali, so Natur-Blumen-Erlebnis Park odprli. Kar zanimiva zadeva. Nekakšna črpalka energije. Kozmične. Najprej smo šli v kamniti labirint, kjer smo svoje skrbi odložili na sredini s kamenčkom, ki smo ga nosili vse od začetka. Mimo igral smo prišli do potke za čutila. Vendar nas nič ni moglo prepričati, da bi bosi hodili po delno dokaj blatni stezi. 

Travnik

Smo se pa zato lotili kviza, nekaj vprašanj rešili zlahka, pri drugih pa samo debelo gledali. Na gričku smo se med odcvetelimi rododendroni zlahka izgubili. Nekaj zanimivih orhidej, pisani javorji, nabiralnik energije. Sva se strinjala z Majo. Ajda pa je zgolj zavzdihnila, da sva pa res dolgo hodila in da je strašansko dolgcajt. 

Natur-Blumen-Erlebnis Park

No ja, saj ni bilo tako grozno, sem skušal potolažiti. Pa je njen pogled povedal vse. Vdana v usodo, se je z nama napotila nazaj navzdol spoznavati Kelte. Drevesa, zasajena naokoli, tam ima vsakdo svoje drevo. Skupaj z opisom njegovega značaja. Neke vrste keltski astrološki krog. 

Barve

Poiskali smo pravega za vsakega od nas, se pri nekaterih opisih čudili, kako točni so, pri drugih pa je vsaj prizadeti zavijal z očmi. Pofotkali smo jesen, pravo drevo za Živo, nato pa pri izhodu preverili pravilnost delno rešenega kviza. Ker smo že ob hoji po parku ugotovili, da so nekateri pravilni odgovori odebeljeni, je bil končni rezultat kar dober. 

Keltski krog

Odpeljali smo se mimo kopalcev, ki so se že pražili ob jezeru in pot nadaljevali do Griffna. Brez vinjete smo se izogibali avtocesti, vendar je bila cesta vseeno solidna. Sredi mesta smo parkirali, tik pod cerkvijo, na mestnem trgu. Med tem, ko je Maja delala kosilo, sem preveril kako je z obiskom podzemne jame pod grajskim gričem. 

Razgledni grad v Griffnu

Potem pa sem od dolgčasa zašibal v hrib in sopihal do gradu. Od tam se mi je odprl lep pogled na mesto in okolico. Prebrskal sem grad, še posebej enega od zidov, nato pa stopal navzdol. Polnih želodčkov smo šli do vhoda, v hiški, kjer prodajajo karte, ugotovili, da nas je zadosti za vodenje in si pogledali razstavo. 

Barviti privid

Seveda so se Ajdi ob spominkih kar zasvetile oči. Jojmene. Na vhodu v jamo smo dobili čelade in prejeli prva navodila. V jami je prepovedano slikati. Ne vem, zakaj. Saj končno ni nič posebnega. Napotili smo se skozi nekaj tesnih dvoran, poslušali razlago o tem, zakaj je podzemlje tu tako pisano in si na koncu pogledali film o jami in njenih nekdanjih prebivalcih. Res nič takšnega. 

Notranjost cerkve v Griffnu

Znova na svežem zraku smo pogledali še v cerkev, se na hitro ustavili na počivališču ob avtocesti, nato pa pot nadaljevali čez drn in strn proti Svetemu Pavlu ali St. Paulu, kot mu rečejo severni sosedje. Parkirišče sem že poznal, saj smo pred meseci tu že kolovratili s Tomažem. 

Grad v Griffnu s poti

Škatlice, ki je takrat ni bilo, tokrat ni bilo težko najti. Vročina je bila huda, zato smo se zatekli v hlad samostanske cerkve. Po krajši meditaciji, smo preskočili v muzej. Šli smo mimo samostanskih knjig in se nato sprehodili skozi evropsko kulturno zgodovino. Zlato, tkanine, renesansa, barok, svetovno znani avtorji. Le kako so pristali v tem, dokaj zakotnem, kraju? 

Samostan St. Paul

Seveda spet nismo mogli brez čarovnic. Te so začinile tudi to razstavo. Kot bi se cerkev hotela pobahati, kako so nekatere ženske skurili na grmadi. Mislim, halo! Na izhodu smo v samostanski trgovini doživeli še pokušnjo vin. Sladko. Mmmm. Nič nismo kupili, se nam je pa zdelo, da vemo, od kod denar za tak samostan in njegove zaklade. 

Samostanska knjižnica

Šli smo si pogledat še samostanski vrt, nato pa sem sam zašibal navzgor proti cerkvici na Johannesbergu. Lep sprehod, zanimiva mala cerkvica, nekaj malega razgleda in seveda izvir z zagotovljeno zdravilno vodo. Pa jade. Še skok čez bodečo žico in šibanje mimo krav po bližnjici do avtodoma. 

Sprehod skozi kulturno zgodovino

Navigaciji se je malo rolalo, na koncu nas je le skozi Labotu (Lavamünd) peljala proti Pliberku. Krajši postanek pri zanimivem spomeniku je bil neuspešen, iskanje parkirišča po vožnji skozi center mesteca, pa toliko bolj. Pohiteli smo do glavnega trga in našli vhod v muzej Werner Berg. 

Johannesberg

Dejansko gre za galerijo slikarja, ki je na Rutarjevi domačiji v bližini meje ustvarjal slike domačega, vaškega življenja. Vsekakor me je razstava tega umetnika in še dveh njemu podobnih - Albina Egger Lienza in Alfonza Waldeja navdušila. Podobe domačega, vaškega življenja so se me dotaknile. 

Muzej Werner Berg

Pa tudi drugi motivi so bili več kot zanimivi. Sprehodili smo se skozi vsa nadstropja in si za piko na i pogledali še razstavo kipov na zadnjem dvorišču. Skozi mestno središče smo hiteli proti trgovinam, ki smo jih opazili že prej. Pa so bile žal zaprte. Nič zato. Vrnili smo se do središča, kupili sladoled v slaščičarni, pokukali v župnijsko cerkev. 

Zanimivi kipi na zadnjem dvorišču muzeja

Nato pa vrnili do avtodoma in odpeljali proti parkiriščem pod Peco. Da je bil postanek pri jezeru Pirkdorfer nujen, je seveda jasno. Pa ne za kopanje, zgolj za iskanje. Škatlice. Potem pa hitro do našega današnjega zadnjega cilja. Na parkiriščih ni bilo nobene table, povsem mirno. 

Pliberk

Po večerji je bil na vrsti film. Med njim sem zaslišal neko čudno topotanje zunaj. Posvetil sem z baterijo in zagledal presenečenega ježka. Verjetno se je ravno odpravljal spat, tako kot malo za tem tudi mi. 


PECA, ŽELEZNA KAPLA – 17.6.2012 – Jutro je bilo ravno pravšnje. Ne prezgodnje, pa tudi ne prepozno. Za mene, seveda. Majo je bilo treba zbuditi, Ajda pa je sploh začudeno mežikala, zakaj se jo budi sredi noči. 

Žičnica pod Peco

Pozajtrkovali smo, nato pa stopali proti žičnici. Med prvimi smo se odpeljali proti Peci, točneje sedmim kočam, 1700 metrov visoko. Mimo cerkvice smo se napotili po smučišču, današnjemu cilju nasproti. Zjutraj ni bilo še nič prevroče. Vsekakor pa nas je že prvi bolj strmi vzpon ogrel. 

Hoja po smučišču

Kot smo kmalu ugotovili, je pot sicer nekoliko vijugala. Mi se za to nismo zmenili, šibali smo naravnost, dokler na koncu smučišča tako ali tako ni bilo druge možnosti, kot nadaljevati po markirani stezi. Dekleti sta obsedeli in pili, zato sem potegnil naprej proti Knipsovem sedlu. 

Knipsovo sedlo

Posamezni pohodniki so prijazno pozdravili. Nekateri tako, drugi drugače. Kar nisem mogel verjeti, ko sem se približeval vrhu. Bil sem namreč precej hitrejši, kot je obetal smerokaz na izhodišču. Več kot še enkrat hitrejši. Na vrhu sem se vpisal, požigosal še Ajdino knjižico, počakal dekleti, nato pa jima dal čas, da sta se oddahnili. 

Kordeževa glava

Med tem sem malo pod vrhom begal sem in tja. He, he. Ko sem se vrnil na vrh, je bil čas še za skupinsko sliko, nato pa sem že tekel nazaj. Dekleti sta šli za mano, vendar po poti vzpona. Jaz sem na Knipsovem sedlu nadaljeval po grebenu naprej proti Končnikovemu vrhu. Razgledni greben je počasi zavil v Avstrijo.

Na vrhu

Nadaljeval sem s spustom do sedla in nato vzponom na Bistriško špico ali Feistritzer Spitze. Pohodnikov ni bilo veliko, sem in tja pa sem le lahko pokimal v pozdrav. Pri križu na vrhu nisem dolgo postopal, shranil sem spomin ali dva, nato pa se že spuščal na drugo stran in tam zavil v smeri Najbrževe peči. 

Bistriška špica

Pot se je spuščala in nato začela prečiti v smeri planine Na križah, kjer stoji tudi lovska koča. Hitel sem, saj nisem vedel, če žičnica morebiti ne vozi samo vsako uro. Pa me je sms, ki sem ga prejel s strani Maje, potolažil. Vozi stalno, ni panike. Potem ko sem pri hitenju ob vzponu nazaj proti žičnici skoraj izpustil dušo, sem sedaj lahko stopil počasneje. 

Vrh

Torej ni panike. Super. Dekleti sta se že odpeljali v dolino, jaz pa sem ob prihodu do zgornje postaje še enkrat preveril vozni red, stopil do nove gorske kapele, pokukal vanjo, nato pa v gondoli užival ob pogledu proti dolini. Dekleti sta se kar malo pritoževali, ko sem prispel. 

Lovska koča

Sta tudi onidve komaj prispeli in se je kosilo še kuhalo. Nič zato, počitek je vsem dobro del. Pot smo nadaljevali do Železne Kaple. Tam smo preverili, kako je z obiskom Obirske jame in se odločili, da jo obiščemo čez teden dni. Nato pa zavili proti kopališču nad krajem. 

Kapela

Presneto, na najožjem delu mi je seveda nasproti pripeljal terenec in namesto, da bi počakal malo višje, je rinil naprej. Sam sem zgolj počakal, on pa je počasi zlezel mimo. Gumpec, sem se jezil. Nato pa se že čudil, kam v hrib se je kraj razširil, celi bloki stojijo visoko nad starim vaškim jedrom. 

Razgledi

Parkirali smo in pri bazenu še našli nekaj sence. Kopališče pa nič posebnega. Za domačo mladino in hrupne obiskovalce z »one« strani meje. So si danes privoščili izlet. Mi smo se seveda hodili hladit v vodo. Še posebej je to nedvomno godilo Ajdi, ki je sprva brala kar oblečena. Hm. Na »plaži«. Halo! Ja, puberteta, sem zavijal z očmi. 

Kopališče v Železni kapli

Ko se je sonce skrilo in je toplota popustila, smo spokali cule, se preselili v avtodom in odpeketali proti domu.