Hum

Počasi se je megla kadila iz jesenskega gozda. Bela koprena je le nežno prepuščala eksplozijo barv listja, ki še ni odpadlo. Obljuba pogleda je zamrla nekje v nerazpoznavnosti. Toda skrivnostnost jo je povsem enakovredno nadomestila. 

Jesen

Da je jutro, se ni dalo vedeti. Le neka notranja ura je povsem točno bila. Kapljica, ki je zdrsela izpod vedno redkejših las je kapnila na pot. Minljivo znamenje nekega bivanja. Še zadnji korak je negotovo poiskal stopinjo na skali. Oko se je ozrlo naokoli. Ni bilo dosti videti, belina ga je povsem objemala. Toda vedel je, da je prav. In ona je bila z njim. 

Skrivnost

Hum je vršiček nad Laškim, ne ravno visok, ne pretirano zahteven. Vseeno pa je v vršnem delu strm in presenetljivo kamnit. Zato previdnost ni odveč, da pot ni od muh, pa kaže tudi nekaj jeklenic. Parkirala sva pri zdravilišču in se čez most zavihtela v mesto. Ulice so naju vodile bolj proti levi, cerkev je bila kažipot. 

Laško in Hum

Mimo nje sva stopila do hiš na nasprotni strani, Aškerčev trg je to. Prav nič skrivnosten ni prehod med hišama številka šest in sedem, stopnice so naju dvignile nad mestne hiše in odložile na Poti na grad. Sledila sva ji, dokler nisva pred zadnjimi hišami zavila v breg in se povzpela do parkirišča pred gradom. Stari časi, spomini, minevanje… 

Je resnično ali le sen?

Šla sva naprej navzgor, srci sta bili kot eno, na razpotju nisva prav dolgo pomišljala. Obe stezi peljata navzgor. Za katero se odločimo, je čisto vseeno, malo višje pripeljeta znova skupaj. Vzpenjala sva se mimo odličnega razgledišča s pomenljivim imenom Prižnica in razgledišča na Stari Farovž. 

Pridiga

Tabla jo označuje kot prepadno udornino. Pa je res le to? Če smo dovolj pozorni in preberemo pojasnilno tablo na začetku steze do konca, bomo vedeli, od kod nenavadno ime. Črni lovec, deklica, zaklad, čakanje. Ko nas televizija še ni poneumljala z raznimi filmi in nadaljevankami iz prekooceana, je bila domača produkcija dosti bolj aktivna. 

Stena nad Divjim Farovžem

Pravljice, pripovedke, basni. Še sreča, da se vse niso izgubile. Svet po katerem stopamo, postaja bolj strm, nezanesljivemu koraku pomagajo na nerodnih mestih jeklenice. Le tako, za pomoč. Ko si mlad, bi takšno mesto kar preskočil. Ko pa pridejo leta, njihova teža terja bolj premišljen korak in tudi opora ni odveč. 

Križ

Šla sva mimo križa, ki so ga začuda postavili pod vrh. Nič narobe, saj v hribe tako ali tako razna znamenja pripadnosti temu ali onemu, ne sodijo. Na vrh še toliko manj. Ta je le malo naprej, skalnat in menda razgleden. Če seveda megle ne zakrivajo vsega naokoli. A kaj se more, tudi tak dan ni za odmet. 

Črni lovec?

Stolpič, ki skuša v miniaturi posnemati večjega brata iz troglave gore, skriva vpisno knjigo in štampiljko, ki je doživela že boljše čase. Pa še napis, tak kovinski, napol strelovod, je tam. Za tiste, ki le rinejo v breg kot teleta brez glave. Da vedo, kam so sploh prišli. Bolj zanimiv je krog, ki pove, kaj se vidi. 

Središče

Še posebej, ko se nič ne vidi in tako lahko razbereš, kaj zamujaš. A kaj bi to, naj bo pač razlog za ponoven vzpon. Nekoč... Navzdol sva šla po isti poti, previdnost, sploh, če je tla namočila takšna ali drugačna moča, je potrebna. Listje skriva pod seboj korenine, te pa drsijo tako kot najboljši tobogan. Na razcepu se nisva pustila zapeljati znani poti. 

Ko se pogled ujame v belo vato

Blaževa skala se namreč sliši zanimivo. Obet razgledišča naju je popeljal do klopce, kjer sva bila znova na razpotju. Naravnost gre zelo ozka stezica proti Staremu Farovžu in vodi vse do ceste. Druga, širša in nedvomno zaupanja vredna, pa se spušča bolj naravnost navzdol. 

Thermana vabi

Pripelje do Blaževe skale, zavarovane z ograjo vse naokoli, tako da nevarnosti padca, če se le ne nagibamo preveč preko, ni. Zdravilišče z novimi bazeni je prav pod nami, razgled torej čudovit. In kako zapeljivo vabijo pisani bazeni... Hedonistično razvajanje v njih in savnah poleg, človeku kar da polet. 

Blaževa skala

Spustila sva se navzdol, studenec obljublja tabla, pa po pravici ne vem, kje bi bil. Ob Savinji sva zavila desno in čez most za pešce preskočila Savinjo, staro znanko. Napori so bili mimo, čakalo naju je celodnevno namakanje. Saj si ga človek zasluži, kaj ne... 

Most do užitkov

(Laško-Hum)