RØMØ – 25.6.2006 – Dopoldan smo pot
nadaljevali mimo Hamburga in po lokalni cesti št. 5 mimo Sylta proti Danski.
Čez mejo smo zapeljali točno ob 12. uri.
|
Puncama med vožnjo ni bilo dolgčas |
Pri kraju Skærbæk smo zavili proti
otočku Rømø. Cesta nanj pelje po nasipu, na obeh straneh je morje. Čudili smo
se nekakšnim koliščem. Šele naslednji dan smo v vikinškem muzeju v Ribeju
dobili možen odgovor na vprašanje, čemu so služila. Na otoku smo zavili proti
kraju Havneby, a že po nekaj deset metrih parkirali ob lični hiški, v kateri je
informacijski center.
|
Havsand na otoku Rømø |
Nabrali smo prospektov, da je avtodom kar malo počepnil, dobili
pa tudi prve koristne informacije. Havsand je ogromna utrjena sipina na južnem
delu otoka. Po njej se zanesenjaki preganjajo s surfi na koleščkih. Avto smo
pustili na parkirišču in se po kosilu podali proti morju. Noge, vse naveličane
vožnje, so se navdušeno odpravile na kakšen kilometer dolgo pot.
|
Gremo na plažo |
Naredili pa
smo napako, ko smo se Ajdi pustili prepričati, da gremo bosi. Čim bližje morju
smo bili, vse več je bilo med mivko školjk. Rezale in špikale so v podplate. Ko
smo končno prišli do morja, smo hoteli kar z zaletom skočiti v vodo in zaplavati.
Kakšno razočaranje! Morja je bilo še daleč od obale le do kolen.
|
Prostora za igro je dovolj |
Punci sta
sicer uživali, se podili po vodi, midva z Majo pa sva obsedela med školjkami
ter opazovala trajekte, ki so pluli na Sylt. V plastenko iz katere smo si še
malo nazaj potešili žejo, smo nalovili mivko. Za spomin. Ko smo se vračali
proti avtomobilu se je že okrepil veter in surfarji ter kajtarji so se podili
po mivki kot rakete.
|
Školjke |
Ob vožnji nazaj proti Kirkebyju smo se ustavili ob
zanimivi cerkvici. Žal je bila zaprta. Ne le njena arhitektura, tudi pokopališče je bilo zelo drugačno od tistih,
ki jih poznamo. Dneva še ni bilo konec, zato smo zavili še v Lakolk, parkirali
na plaži in pripravili večerjo. Blizu nas sta se dva Italijana trudila prižgati
ogenj za žar. Pa jima ni najbolje uspevalo.
|
Cerkvica ob poti |
Mir je zmotil le lokalni frajer, ki
je na mivki preizkušal svoj avtomobil in ostro zavijal na vse strani. Ob tem je
dvigal zavese mivke. Ko je odšel, sta punci izkoristili veter in spuščali
zmaja. V vodo nismo šli, saj je bila ravno tako nizka kot na Havsandu. Sta pa
punci našli dovolj zabave na sipinah ob avtodomu. Večerilo se je že, ko smo se
zapeljali do Ribeja.
|
Spuščanje zmaja pri Lakolku |
V mestu sta sicer kamp in tudi počivališče za avtodome,
vendar smo mi našli že pred mestom parkirišče in tam trudni zaspali. Nihče nas
ni preganjal. Sanjalo pa se nam ni, kaj pomeni prečrtan losseplads na
tabli.
RIBE, FJORDI – 26.6.2006 – Po zajtrku
smo se odpeljali v Ribe in pred vikinškim muzejem parkirali. Tako kot večina
muzejev se je tudi ta odprl šele ob desetih. Torej smo imeli več kot dovolj
časa za sprehod po najstarejšem danskem mestu.
|
Katedrala |
Čez potok in mimo cerkve sv.
Katarine nas je ulica pripeljala do katedrale. Tudi ta se odpre ob desetih,
zato smo šli prej pofirbcat še v informacijski center. Katedrala sicer ne
izgleda kaj posebnega, vendar je vstopnino poplačal pogled na mesto in okolico
iz stolpa. Za spust je bila potrebna previdnost, saj so stopnice strme.
|
Pogled na Ribe in cerkev sv. Katarine s katedrale |
Proti
Izhodišču smo se vračali skozi mesto, po nakupovalni ulici. V muzeju je razstavljenih
vrsta predmetov, ki so jih izkopali v Ribeju in okolici. Denar, medalje, deli
ladij, sider, posode odsevajo življenje Vikingov. Še bolj nazorno smo ga
začutili ob prikazu življenja v teh krajih v dveh različnih obdobjih - leta 800
ter leta 1500.
|
V vikinškem muzeju |
Okostje pod steklom ter možnost, da sta preizkusili čelado
srednjeveškega viteza sta bili za punci še posebej zabavni. Iz Ribeja nas je
pot vodila proti severu. Vreme se je vedno bolj kisalo. Ko smo se ustavili pred
Hvide Sandom ob Ringkøbing fjordu je dež ravno toliko ponehal, da smo lahko ob
surfarskem centru prste pomočili v fjord in se na drugi strani ceste sprehodili
na enega od številnih peščenih hribčkov.
|
Gričevnat svet ob Ringkøbing fjordu |
Čudili smo se, kako da morje še ni
preščipnilo ozkega pasu kopnega, po katerem teče tudi cesta. Na koncu fjorda
leži mestece Søndervig. Tam je letos potekal festival gradnje skulptur iz
mivke. A kaj, ko se je nebo dokončno spuntalo. Prav nič ni prenehalo liti. Živa
je trdno zaspala, z Ajdo pa sva vzela dežnike in odšla pogledat, kaj so kiparji
ustvarili minljivega.
|
Festival skulptur iz gline |
Skulpturam dež ni nič škodoval. Bolj je motil naju, še
posebej, ker nama je veter dežnik kar odnašal. Čudovite stvaritve so
prikazovale Vikinge ter legende, ki so se v zvezi z njimi razvile. Pred nama
sta vzniknila boj kralja Thora z morsko pošastjo ter vikinška nebesa. Najbolj
veličastna je bila velika stena nordijske mitologije. Ajda je v mivki kljub
dežju ustvarila svojo stvaritev - škrata.
|
Skulpture iz nordijske mitologije |
Vreme se ni hotelo izboljšati. Še ko
je dež malo ponehal, je veter od bogsigavedi kje prinašal drobne kapljice.
Sprehodila sva se okoli jezerca in se hahljala poskusom, da bi poslovenila
danska imena lesenih kipov. Živa se je zbudila tik pred odhodom. Ob vožnji mimo
razstavišča je tako uspela uzreti največjo skulpturo.
|
Škrat |
Ob Nissum fjordu smo se
pred Torsmindom ustavili. Na pojasnilni tabli ob počivališču smo prebrali, kako
Danci iz morskega dna črpajo mivko in jo spravljajo nazaj na obalo. Drugače bi
jim jo enostavno odplaknilo. Deževalo ni več, sprehod do razburkanega morja je
bil prijeten. Seveda pa na kopanje ni bilo za misliti. Smeti, katerih je bila obala
polna, so nas motile.
|
Samotna plaža pred Torsmindom |
Ajda je iz kamenja
in lesenih dil, ki jih je naplavilo morje, naredila pravi grad. Veter in hlad sta nas prepričala, da smo se
vrnili do avtomobila. Zaokrožili smo do vasice Ferring, ob kateri je svetilnik
ladjam kazal smer, potem pa mimo Lemviga odpeljali proti Thistedu.
|
Pokrajina med danskimi fjordi |
Parkirali
smo na počivališču ob kmetiji, z lepim pogledom na vetrnico in mirno prespali.
HIRTSHALS, GREENEN, RÅBJERG MILLE, LINDHOLM
HØJE – 27.6.2006 – Po zajtrku smo nadaljevali pot na sever. Vožnja mimo
fjordov je bila razgibana. Zavili smo v Hirtshals in pri visokem belem
svetilniku parkirali. Mimo ostankov nemških bunkerjev iz druge svetovne vojne
smo se sprehodili do morja. Vreme je bilo še malce kislo, občasno je rosilo.
|
Svetilnik pri Hirtshalsu |
Tudi morje je bilo valovito. Pogledali smo za školjkami in do kolen zakorakali
v vodo. Valovi niso motili velikih ladij, ki so plule mimo. Pofirbcali smo v
nekaj bunkerjev, kjer so bile med drugo svetovno vojno postavljene havbice. V enem
od bunkerjev smo naleteli tudi na zapečatena vrata.Te naj bi odprli šele čez
slabih petdeset let, za njimi pa je skrivnost, ki bo takrat razkrita.
|
Nemirno morje |
Puncama
sem moral razložiti vse o topovih in namenu obrambnih sistemov. Pogledali smo
si pomorsko mino in v bunkerjih pri svetilniku videli kakšno je bilo življenje
nemških vojakov ob danski obali. Še slika pred svetilnikom in že smo se peljali
proti skrajnemu severu Danske. Malo pred Skagnom smo zavili za Råbjerg mille,
naravno znamenitost, dejansko pravo puščavo.
|
V enem izmed bunkerjev |
Vzpenjali smo se na ogromne sipine
in se počutili kot izgubljeni sredi Sahare. Gledali smo ljudi, tudi starejše,
ki so vriskali, se metali v mivko in se kotalili po bregovih med redkimi travami.
Seveda smo jim bili kmalu povsem podobni, tudi nas je verjetno največji
peskovnik na Danskem povsem prevzel.
|
Råbjerg mille
|
Punci sta izdelali grad in psa iz mivke,
tekmovali smo, kdo bo po sipkem terenu prvi pritekel na vrh sipine. Ko smo se
poslovili, smo del puščave odpeljali s seboj. Mivke je bilo namreč po avtodomu
kljub čiščenju pred odhodom povsod polno. Mimo Skagna smo se zapeljali do
parkirišča pred Grenenom.
|
Navdušenje v ogromnem peskovniku |
Sprehod do rta, na špici katerega se srečujeta
Severno morje in Baltik oziroma točneje Skagerrak in Kattegat, ni bil tako
kratek kot se je zdelo sprva. Bunkerje smo pustili že daleč za seboj, ko smo se
končno približali najbolj severni kopni točki Danske. Baltik je bil miren,
nobenih valov ni bilo. Severno morje pa je bilo razburkano in se je divje
zaletavalo v obalo.
|
Grenen |
Neverjetno je bilo gledati, kako tokovi iz ene in druge
strani butajo skupaj in mešajo dvoje voda. Stopili smo tako, da smo z eno nogo
stali v enem in z drugo v drugem morju. Na srečo se je dan že nagibal v večer,
zato gneča turistov ni bila več tako velika. Punci je sprehod utrudil in v avtu
sta trudni zaspali. Spali sta vse, dokler nismo mimo Fridrikshavna prispeli
v Aalborg.
|
Kjer se srečujeta Severno morje in Baltik |
Tam smo iz avtoceste zavili
do vikinškega pokopališča Lindholm Høje. Pomešali smo se med gledalce, ki so
prihajali na vikinško igro. Sprva smo mislili, da smo se tako izredno bistro
izognili vstopnini. Potem pa smo ugotovili, da je okoli pokopališča tako ali
tako le nizka ograja za ovce in več vhodov. Hodili smo okoli številnih kamnov,
posejanih po hribčku.
|
Lindholm Høje
|
Prebrali smo napise na pojasnilnih tablah in tako
izvedeli marsikaj o življenju Vikingov na tem prostoru, posameznih grobovih in
načinu pokopa. Punci sta opazili zajca, ki je tekel preko travnika. Zapodili
sta se za njim in ga skušali ujeti. Seveda jima je ušel. Poiskali smo pot nazaj
do avtoceste in na počivališču pod Aalborgom prespali.
|
Večer ugaša nad nekdanjo vikinško naselbino |
Čeprav je bila ura ob
našem prihodu pozna, je bil še dan. Ob enajstih zvečer, ko je bila pri nas že
trdna tema, je bil tu šele mrak.
POMORSKI MUZEJ, HRIBOLAZENJE, HORSENS,
JELLINGHØJENE – 28.6.2006 – Po zajtrku smo se zapeljali nazaj v Aalborg in
ob obali parkirali. Že ko smo se bližali pomorskemu muzeju smo na dvorišču
ozrli podmornico.
Ravno ta nas je najbolj pritegnila. Za ogrevanje smo se sprehodili mimo številnih maket ladij, pripomočkov za reševanje in navigacijo. Potem pa seveda hitro v podmornico.
|
V podmornici |
Čudili smo se, kako so lahko mornarji
zdržali v takšni piksni, daleč v globinah morja. Postavili smo se v vlogo
kapitanov in si predstavljali, da plujemo novim dogodivščinam naproti. Komaj
smo se na drugi strani spustili navzdol, že smo lezli na rušilca. Tudi tega smo
prebrskali, potem pa si ogledali še halo v kateri so razstavljeni helikopter in
nekaj jadrnic. Igrala, mine in protiletalski topovi so bili za zaključek
zabave.
|
Pogled na podmornico s krova rušilca |
Za sprehod v center mesta nam sonce ni pustilo prav nobene moči. Zato
smo pot kar nadaljevali po avtocesti proti jugu. Pri Silkeborgu smo imeli namen
obiskati Labyrintijo, pa nas zunanji videz in ponoven pogled na prospekt nista
prepričala. Kot pravi planinci pa smo se hoteli povzpeti na najvišji vrh
Danske. Pa to ni tako enostavno. Še vedno se namreč prepirajo, kateri to
dejansko je.
|
Reševalni helikopter |
Naj pa bi bil eden izmed treh ali štirih vrhov v neposredni
bližini vasi Yding. Vsi so visoki dobrih 173 metrov, višine pa se jim
razlikujejo le za nekaj centimetrov. V gozdu zraven parkirišča so trije
hribčki, srednji je po občutku in meritvah najvišji – Yding Skovhøj. Glede na
razlago zraven parkirišča, sicer v danščini, naj bi bil to najvišji danski vrh.
|
Yding Skovhøj
|
Vzpeli smo se na vse tri, potem pa pot nadaljevali do Ejer Bavnehøja. Na vrhu
smo parkirali in se razgledali. Stolp, ki stoji na vrhu ravno obnavljajo. Ko so
delavci ob petih odšli, smo ugotovili, da so vsa vrata pustili odprta. Seveda
smo se takoj povzpeli na vrh. Čeprav je glede na prospekt, ki smo ga dobili, to
šele tretji najvišji vrh na Danskem (najvišji leži le 200 metrov stran, vendar
na privatnem posestvu), je le 51 centimetrov nižji od najvišjega.
|
Ejer Bavnehøja
|
Yding
Skovhøj, katerega smo obiskali najprej, pa je drugi. Od najvišjega je nižji le
za devet centimetrov. Kako so vrli Danci izmerili višino tako natančno in kaj
se zgodi, če na enem od vrhov »zraste« krtina, pa nam ni jasno. Vsekakor smo
bili na stolpu višje od vseh vršičkov naokoli. Slikali smo gričevnate ravnice,
ki se polne žita in nekaj gozdov razprostirajo, kar nam je oko neslo daleč.
|
Gričevnata pokrajina okoli najvišjih vrhov na Danskem |
Zavili
smo še do mesteca Horsens. Parkirali smo na velikem in skoraj praznem
brezplačnem parkirišču pri mestni hiši. Od tu smo imeli le nekaj korakov do
glavne ulice na kateri je tudi vodomet, ob njej pa velika cerkev. Na koncu
sprehoda nas je ohladil sladoled. Tako smo tudi lažje zdržali pot naprej. V
Vejlu smo zavili za Billund, pa potem po stranskih vaških cestah prišli v
Jelling.
|
Horsens |
Povzpeli smo se na grmadi ob cerkvi (Jellinghøjene) in si ogledali dva
velika kamna pred cerkvijo. Vanju so vklesane vikinške pismenke. Pot smo
nadaljevali do Billunda. Da je to dežela Lega, smo videli že ob vožnji mimo
tovarne kock pred prihodom v mesto. Vrnili smo se nekaj kilometrov nazaj proti
Vejlu in na parkirišču prespali.
|
Jellinghøjene
|
LEGOLAND – 29.6.2006 – Zjutraj smo
pohiteli, da bi bili takoj ob desetih že v parku. Pa seveda ravno naša blagajna
ni začela delati pravočasno, pri sosednji pa je bila že vrsta. No, končno smo
kupili vstopnice in punci je kar razganjalo od navdušenja, ko sta pred seboj
zagledali tisto o čemer sta ob zemljevidu sanjali že dneve. Najprej smo se
napotili na razgledno dvigalo, saj smo hoteli iz zraka zaobjeti celotno
zabavišče.
|
Legoland iz zraka |
Nad prvim delom smo se zapeljali z vlakcem, ki vozi nekaj metrov nad
zemljo. Potem so na vrsto prišli mali vlakec, pa vrtiljak v obliki letal,
indijanski kanu, ki na koncu tako zabavno špricne. Počasni čolni so nas
popeljali čez gusarsko votlino, hitro vrteči se sodčki pa čisto zmešali glavo.
V okroglem čolnu smo šli čez brzice, posebno dvigalo pa nas je s čolnom vred
dvignilo na vrh vzpetine iz katere smo potem strmoglavili v tolmun.
|
Na brzicah |
Že smo
hiteli v grad na vlakec v obliki zmaja, z Živo sva se šla peljat z
avtomobilčkom Lego racers. Bilo je divje, Živo pa kar malo strah. Tudi požar
smo uspešno pogasili in zasedli med vsemi »gasilci« drugo mesto. Punci sta se s
čolniči vozili naokoli v divji vožnji, vredni Indiana Jonesa. Ogledali smo si
še zabavno predstavo na gradu, kjer je bilo polno skokov in padcev v vodo, celo
s topom so ustrelili.
|
Vodni skuter |
S pomočjo lastnih rok smo se dvigali na svetilnik, potem
pa že odhiteli dalje. Čakala nas je še vrsta vrtiljakov, zato se nismo smeli
obirati. S čolnom smo se zapeljali med svetovnimi znamenitostmi in z vlakom
naokoli po parku. Ogledali smo si še 4D kinopredstavo, potem pa pohajkovali po
pravem svetu v malem. Vse makete so narejene iz Lego kock, kar nekaj vozil se
tudi dejansko vozi.
|
S čolnom mimo svetovnih znamenitosti |
Še najbolj pa so nas pritegnile tiste, ki jih lahko sam
sprožiš ali upravljaš. Punci sta vozili formulo 1, se preizkusili v hitrostnem
dirkaštvu, na letališču odtajevali letalska krila. Dan se je kar prehitro
končal, edini adut je bil, da jutri pridemo ponovno.
LEGOLAND – 30.6.2006 – Prespali smo na
že znanem parkirišču malo zunaj Billunda in zjutraj med prvimi prihiteli v
park. Imeli smo že vstopnice, tako da nam ni bilo potrebno nič čakati.
|
Z vlakcem pod Lego Mt. Rushmore |
Najprej
smo se napotili na zabavne vožnje, ki smo jih dan prej spustili. Šli smo na
safari med živalmi, narejenimi iz kock, se popeljali z malim, a hitrim vlakcem
ter z rudniškim doživeli življenje rudarjev. Danes smo pričakovali večjo gnečo,
saj je bil petek. Pa temu ni bilo tako. Zato smo bili na bionicle robotih takoj
na vrsti.
|
Lego safari |
Le Živa se je ponoči »skrčila« in so tako po natančnem merjenju
ugotovili, da je kakšen milimeter premajhna. Najprej sva šla sama z Majo.
Izbrala sva seveda najtežjo stopnjo in najbolj divje obrate. Ko se je opogumila
še Ajda, pa je šlo vse bolj počasi, čeprav naju je tudi kar vrtelo. Navdušenje
je bilo veliko, tako da je bilo seveda potrebno iti še in še.
|
Mladi raziskovalki |
Gasilci so bili
čisto blizu, tako da so bili prav logična izbira. Takoj smo bili na vrsti.
Danes ni bil potreben quick pass, da bi se izognili vrsti. Šlo nam je dobro,
res smo se potrudili. Punci sta z vodnimi pištolami dobro ciljali luknjo.
Zmagali smo in navdušenje je bilo veliko. Spust z vikingi po divji reki se je
sredi dneva spet pokvaril, na srečo pa je bila vrsta drugih atrakciji in
predstav, da nam ni bilo niti slučajno dolgčas.
|
Zborček iz bližnjega konzervatorija |
Maja in Ajda sta šli danes na
avtomobilčke Lego Racers, tudi zmaj nas ni predolgo čakal. Zborček iz bližnjega
konzervatorija smo poslušali z zanimanjem, potem pa že hiteli na tiste vlakce,
ki so se nam zdeli najbolj zabavni. Tudi v cirkus s klovnom smo šli, ogledali
smo si še drugi 4D film. Povsem slučajno smo videli še predstavo klovnov, ki so
jih šele izbirali za nastopanje v tem parku.
|
Vodomet |
Včasih jima je šlo prav dobro,
drugič pa nismo vedeli ali nastopa še nista izpilila ali pa je to le del
predstave. Ko so zvečer vlakci prenehali voziti, smo odšli igrat igrice na
računalnike, kupili smo obvezne spominke v Lego trgovini. Na koncu sta punci
zadnje atome moči porabili na igralih. Za spomin smo se še slikali pred
zabaviščem.
|
Pred vhodom v Legoland |
Ob vožnji iz Billunda smo se ustavili na parkirišču, se stuširali
in ponovno napolnili vodo, potem pa pot nadaljevali do avtoceste, kjer smo na
počivališču pod Vejlom prespali.
ODENSE, KARTEMINDE – 1.7.2006 –
Dopoldan smo se mimo Fredericie zapeljali čez visok in dolg most na otok Fyn. V
mestu Odense nam je uspelo malo izven centra najti ob bencinski črpalki
brezplačno parkirišče brez omejitve časa parkiranja.
|
Predstava na prostem |
Nadeli smo si rolerje in
odrolali proti centru. Rojstne hiše H.C. Andersena ni bilo težko najti. Ravno,
ko smo prišli se je ob muzeju pričela gledališka predstava z odlomki iz najbolj
znanih pravljic. Celo morska deklica se je pokazala na skali sredi jezera. Po
koncu predstave se je bilo z junaki možno tudi slikati. Rolerje smo »parkirali«
v omarice v garderobi in odšli v muzej.
|
Mala morska deklica |
Ogledali smo si slike in izrezane
figure iz papirja. Panoji so nas vodili skozi pisateljevo življenje. V vitrinah
so bili predmeti, ki so se vezali na opis. V sklopu novega in modernega muzeja
je rojstna hiša in predmeti iz časa bivanja pisatelja v njej. V kleti smo
videli vrv, ki jo je pisatelj vedno nosil s seboj in izvedeli iz kakšnega
razloga, njegov cilinder, špansko steno, robec in kravato.
|
S pravljičnimi junaki |
V knjižnici hranijo
v vitrini več izdaj pravljic v slovenščini (med njimi pomotoma tudi slovaško).
Na ekranu smo prebrali pravljico Leteči kovček. Iz muzeja smo šli mimo mestne
hiše vse do hiške,. v kateri je Andersen preživel mladost in se vrnili do
cerkve Skt. Knuds. Na poti nazaj do muzeja smo v cerkvi ob poti vpadli ravno na
poroko poševnookih. Ne vem, kdo je bolj začudeno gledal.
|
V rojstni hiši H.C.Andersena |
V muzeju smo vzeli
rolke in odrolali mimo železniške postaje proti avtodomu. Odpeljali smo se
proti Kartemidu na severni obali Fyna. Naš cilj je bil Fjord&Bælt. To je
morski center s tjulnji in svinjskimi kiti (Marsvin), najmanjšimi kiti na svetu
in hkrati edinimi, ki živijo na Danskem. Najprej smo se seveda ustavili pri
bazenčkih, kjer sta punci čebrali po vodi in lovili morske zvezde in rake.
|
Mladič tjulnja in mama |
Ogledali smo si hranjenje tjulnjev in izvedeli, da so se pred enim tednom
rodili trije mladički. Prosili so nas, da nismo preglasni. Sprva smo videli le
odrasle, potem pa smo ugledali tudi mladičke. Plavali so naokoli, jedli pri
mami. Hranjenje kitov je sledilo in premaknili smo se k naslednjemu bazenu. Ena
izmed samičk je pričakovala mladička, zato so jo izmerili. Kiti so morali
pokazati pravi lik in dobro jim je šlo.
|
Akrobacije Marsvina |
Na koncu je kit še skoči v zrak in se
dotaknil žoge. V kleti so nam velika stekla kazala dogajanje v obeh bazenih pod
vodo. Tjulnji so radi drseli mimo nas, kiti so se veliko bolj neradi pokazali.
Pri bazenčku smo se udeležili lovljenja rakov. Vsak od otrok je dobil palico,
ki je na vrvici imela navezano pisarniško sponko. Nanjo smo obešali kose dagnje
in skušali ujeti čim več rakov.
|
Lov na rake |
V muzeju smo izvedeli veliko o morju in
njegovih značilnostih, v nadstropju pa videli veliko okostje kita. Malo iz
Kartemindeja smo se na parkirišču ustavili. Med tem, ko je Maja pripravljala
večerjo, sem se s puncama med nepekočimi meduzami odpravil v vodo. Zaplavali
smo in se zabavali. Po večerji smo nabirali na obali školjke, potem pa
odropotali proti jugu.
|
Ob obali |
Pri Kværndrupu smo poiskali grad Egeskov. Sprva smo
mislili, da bomo prespali v naravnem kampingu. Pa je ograjen vse naokoli in
zato namenjen le šotorom. Smo pa ob živi meji kampa našli lep prostor in tam
parkirali.
EGESKOV - 2.7.2006 – Zjutraj smo prav
uživali, ker se nam ni nikamor mudilo. Spravili smo se pokonci, pozajtrkovali
in nato odšli do vhoda.
|
Prvi labirint |
Kupili smo vstopnice, pri čemer smo za ceno dnevne
vstopnice dobili sezonsko. Žal nam je verjetno ne bo uspelo izkoristiti.
Najprej smo se zapodili v prvi labirint. Čeprav je bil videti enostaven, smo se
kar nahodili, da smo prišli na pogreznjeni vrt na sredini. Navdušil nas je
tako, da smo takoj pohiteli mimo vodnega vrta do Piet Heinovega labirinta.
|
Na sredini Piet Heinovega labirinta |
Ta
je bil precej bolj zapleten. Tukaj tudi, če bi hotel, ne bi imel veliko
možnosti za goljufanje in iskanje bližnjic. Vračali smo se na isto mesto, se
vrteli v krogu, pa končno le našli pot do stolpa na sredini. Bili smo ravno
prav ogreti za vzpon visoko v drevje. Po visečih mostovih smo se pozibavali od
krošnje do krošnje. Ker smo se spustili navzdol ravno k otroškim igralom, je
bil postanek seveda obvezen.
|
Visoko nad tlemi |
V sklopu gradu je tudi vrsta muzejev. Najprej smo
se podali v muzej gasilcev in reševalcev, kjer je razstavljenih vrsta
reševalnih vozil in pripomočkov za gašenje in reševanje. Videli smo še
trgovino, kakršne so bile pogoste pred leti. Najkasneje z velikimi
nakupovalnimi središči pa so izginile. Vrsta motociklov, kočij, avtomobilov, pa
tudi letal je izvabljala vzklike navdušenja in občudovanja.
|
Lepotec |
Še posebej nas je
presenetil zanimiv avtodom, pravi starodobnik. Z njim je slikarski par z družino
pred leti potoval v Španijo in na Portugalsko. V angleškem parku smo se na
trati spočili in malo pomalicali, potem pa po drevoredu odšli do baročnega vrta
in preko vrtov s pticami, z zelišči in fuksijami do gradu.
|
Grad Egeskov |
V spodnjih
nadstropjih smo si ogledali predmete, ki so kazali na nekdanje življenje v
gradu. Na podstrehi pa je postavljena razstava igrač in galerija slik o obnovi
gradu. Še posebej je bil zanimiv kipec med tramovi. Po legendi se ga ne sme
odstraniti, saj bi drugače grad na božični večer zgrmel v jezero. Med tem, ko
je šla Maja pripravit pozno kosilo, smo mi odhiteli na igrala, ki so bila
zanimiva tudi po kosilu.
|
Notranjost gradu |
Sprehodili smo se med drevjem, v večernem soncu
občudovali odsev gradu v vodi, potem pa zapustili park in na parkirišču ob
kampu prespali.
ROSKILDE, KRONBORG, FREDENSBORG, HILLERØD –
3.7.2006 – Zjutraj smo pomahali Egeskovu in se odpeljali proti Sjælandu. Za
Nyborgom smo zapeljali na most, ki se je od otočka Sprogø dvignil v loku visoko
nad vodo.
|
Most proti Sjælandu |
Počutili smo se kot v letalu, peljali smo se namreč visoko nad prav
miniaturnimi ladjami globoko pod nami. V
mestu Roskilde smo brez težav našli pravo pot do muzeja. V Roskilde fjordu so
na dnu morja odkrili ostanke vikinških ladij, ki so jih Danci uporabili kot
blokado ob vdoru Norvežanov. Sedaj so razstavljene in dajejo pravo podobo o
velikosti in videzu ladij teh slovitih zavojevalcev.
|
Vikinške ladje |
Preizkusili smo vikinška
oblačila, pisali po »vikinško« ter si ogledali dokumentarni film o najdenih
ladjah. Pred muzejem smo streljali z lokom, videli replike vikinških ladij,
pokukali v delavnico, kjer replike izdelujejo in v restavratorsko delavnico.
Čez park smo se napotili do stolnice. V njej so pokopani danski kralji in
kraljice.
|
Vikingi so med nami |
Sprehod po kapelah z velikimi sarkofagi smo začinili z obiskom muzeja
o zgodovini cerkve. Izvedeli smo marsikaj zanimivega o Margareti l., danski
kraljici, ki je združila severne narode – Dance, Švede in Norvežane. Videli smo
kopijo njene obleke. Original so pred stoletji ukradli Švedi in ga hranijo v
Uppsali.
|
Stolnica v mestu Roskilde |
Čeprav ga označujejo kot poročno obleko, nas je varnostnik takoj
poučil, da so se takrat kralji in kraljice poročali zelo mladi, pred nami pa je
bila obleka odrasle osebe. Po vrnitvi v cerkev, smo si šli ogledat njen
sarkofag in še posebej krsto princese Dagmar. Ta danska princesa je bila
poročena z ruskim carjem Aleksandrom, njun sin Nikolaj je bil zadnji ruski car.
|
Margareta l. |
Septembra jo vračajo v St. Petersburg, kjer bo pokopana s svojim možem.
Zaokrožili smo še po mestu ter se čez park vrnili do parkirišča ob muzeju. Pot
nas je sedaj vodila povsem na sever, do mesta Helsingør. Punci sta zaspali,
tako da sem si grad Kronborg od zunaj ogledal najprej sam. Ko je Ajda vstala,
sva imela ravno še toliko časa, da sva ujela ogled muzeja.
|
Kronborg |
Sprehodila sva se po
grajskih prostorih in občudovala predvsem številne tapiserije na stenah. Ko sva
prišla iz muzeja, sta naju Maja in Živa že čakali. Ajda je bila utrujena, zato
sva z Živo odhitela pogledat še dvorno kapelo in prostore pod gradom. Navdušil nas
je grad kot tak, še posebej pa njegova velikost in lega.
|
V notranjosti gradu Kronborg |
Na poti nazaj proti
Hillerødu smo se na kratko ustavili še pri dvorcu v Fredensborgu. Grad je letna
rezidenca danske kraljice. Julija je možen tudi ogled notranjosti, vendar smo
bili prepozni. Smo si pa zato ogledali menjavo straže pred gradom, potem pa pot
nadaljevali do Hillerøda, kjer smo na parkirišču pred gradom pustili avtodom.
|
Menjava straže pred dvorcem Fredensborg |
Sprehodili
smo se ob gradu in občudovali njegovo arhitekturo, še lepši pogled nanj pa se
nam je odprl iz baročnega parka. Na zgornji terasi smo sledili zgledu sprehajalca.
Utrujene noge smo namočili v vodo, ki je tekla navzdol v kaskadah. Pot nas je
vodila po parku mimo Luisinega otoka in kopališča, sedli smo na »stol« kralja
Christiana IV. Potem pa pred številnimi komarji pobegnili v avtodom.
|
Grad Frederiksborg |
HILLERØD, KØBENHAVN – 4.7.2006 –
Zjutraj sem odrolal do železniške postaje in kupil CPH – Københaven kartici. Ob
vrnitvi so me punce že čakale, odšli smo do gradu Frederiksborg. V njem je
sedaj nacionalno-zgodovinski muzej. Posebej nas je navdušila grajska cerkev iz
časa Christiana lV., sprejemna in plesna dvorana.
|
Grajska cerkev v Frederiksborgu |
Med sprehodom po gradu se je
spet pokazala danska prijaznost. Varnostnik nas je poučil o zanimivi uri,
pokazal nam je sliko znanega junaka, katera naj bi bila na vseh danskih
vžigalicah. Prijazno je povprašal od kod smo in obžaloval, ker nimajo prav
veliko zanimivega za otroke. Slik in zanimivih predmetov je bilo res ogromno.
|
Plesna dvorana |
Na
železniški postaji smo poiskali prazno parkirišče. Vlak nas je odpeljal v
Københaven. Izstopili smo na postaji Østerport Station in presedlali na avtobus
do Frederikskirke. Takoj za njo stoji Amalienborg. V kraljevi rezidenci smo si
ogledali kraljevi zasebni muzej. Razstavljeni so številni predmeti, vse od pip,
pohištva, knjig, slik. Posebej zanimiva je bila soba s klobuki kraljice in
drugih žensk kraljeve družine.
|
Amalienborg |
Ustavili smo se pred kraljevim rodovnikom. Do
naslednjega cilja – Rosenborga nas je popeljal avtobus. Dan je bil sončen,
vroč. Zato smo bili prav veseli, ko smo si tako skrajšali pot. Le skozi park
smo se morali sprehoditi in že smo bili pri gradu. Kupili smo vstopnico in si
šli najprej pogledat kraljevo zakladnico.
|
Rosenborg |
Prav zanimivo, da so nas ob vrsti
predmetov iz zlata, slonove kosti in dragih kamnov, najbolj pritegnile
steklenice vina. Stare so bile namreč več sto let. Postavilo se nam je
vprašanje ali je v njih še vino, ali le še kis. Pri kraljevih kronah je bila
seveda gneča. Hitro sem jih slikal, čeprav nisem ravno kupil dovoljenja za to.
|
Kraljeve krone |
V Rosenborg so prinesli številne predmete iz drugih bližnjih gradov. Najbolj
hecno se nam je zdelo stranišče – le velika luknja, ki je izginjala v globino.
Sanitarni predpisi so bili nekdaj res precej drugačni kot danes. Razstavljeni
predmeti so pripadali različnim kraljem, prestoli so spominjali na njihova
kronanja. Varno »skrit« za steklom je bil porcelan, katerega so nekoč morebiti
celo uporabljali.
|
Christianborg |
Do Christianborga smo se peljali z metrojem. Hiteli smo, kar
se je le dalo, a le za minuto ali dve zamudili ogled kraljevih reprezentančnih
prostorov. Zato pa smo si ogledali ruševine nekdanjega gradu, imenovanega tudi
Københavnski grad. Gre za palačo, ki je stala na mestu današnjega Christianborga.
Po sprehodu med ruševinami, smo se, končno spet na dnevni svetlobi, mimo
nacionalnega muzeja, kjer smo le »pobrali« katalog, odpravili na postajo
Københavns Hovedbanegård.
|
Dvorec v Charlottenlundu |
Spet nam je pomagala železnica, da smo hitro prišli v
Charlottenlund. Že na postaji so nas smerokazi usmerili prav. Čez park in mimo
dvorca smo prišli do Danskega akvarija. Odprt je do 18. ure, vendar se uro prej
zapre bazen, kjer se živali lahko tudi dotakneš. Bili smo pravočasni, tako da
sta se punci lahko poigrali z rakci, prijeli morsko zvezdo, školjko.
|
Dotakni, primi, ne boj se... |
Ko so
animatorji začeli živali pripravljati za prenočevanje, smo odšli na ogled
približno sedemdeset akvarijev. Punci sta seveda v enem izmed njih takoj
zagledali Nema in njegove prijatelje, živopisne vetrnice so bile kot lampijoni.
Pomikali smo se od enega akvarija do drugega in v vsakem nas je nekaj
pritegnilo.
|
Pisane morske vetrnice |
Hobotnica, ribe danskih in tudi tropskih morij. Na koncu smo v
velikih akvarijih opazovali morske pse ter želvo velikanko. Ob enem izmed
bazenov smo imeli občutek, da smo se znašli v gozdovih ob Amazonki. Tudi
morskega konjička smo videli ter jamske živali, ki živijo v čisti temi. Pot do
železnice nam je tostran minila hitreje. Sedaj smo hiteli na čisto drugi konec
mesta.
|
Medo v živalskem vrtu |
Izstopili smo na postaji Valby station, se nekaj sto metrov popeljali z
avtobusom in že hiteli v živalski vrt. Ker je bil odprt do desete ure zvečer,
smo imeli zadosti časa za ogled. Najprej pa smo pomalicali. Tudi severni
medvedje so bili lačni in ravno ujeli smo
njihovo večerjo. Po njej so uganjali vragolije. Volkovi, sloni, lame,
tigri, tjulnji in morski levi - navdušeno smo jih opazovali.
|
Krokodil |
Vročina je
zahtevala sladoled, potem pa so prišli na vrsto eksotični ptiči, krokodil za
katerega smo sprva mislili, da je le lutka, potem pa je le premaknil oči. Kač
nismo videli, verjetno so jo že pobrisale spat. Podhod nas je pripeljal na
drugo stran ceste. Punci so tu najbolj pritegnila igrala ter seveda del, kjer
si lahko živali tudi pobožal.
|
Želvi |
Malo pred zaprtjem, smo se napotili skozi izhod
in odhiteli na vlak, ki nas je pripeljal na glavno postajo ob Tivoliju. Seveda
smo si šli pogledat tudi sloviti park sredi mesta. V večernem mraku je do
izraza prišlo stotine živopisnih lučk. Med njimi je bila pomešana množica
ljudi. Nekateri so sedeli v restavracijah in kavarnah, drugi so se drenjali k
raznim atrakcijam kot so prosti pad, visoki vrtiljak ali divji vlakec.
|
Živopisani Tivoli |
Spet
tretji pa smo na tleh poslušali zgrožene krike tistih, ki so padali v globino
ali drveli po tirnicah nad nami. Načrt, da bi odšli do Hillerøda že ob enajstih,
nam je na glavo postavila predstava, ki se je ravno takrat začenjala. In
splačalo se je počakati. Nastopajoči so nad seboj nosili visoke lutke,
živopisnih barv in okrašene z lučkami.
|
Predstava z odlomki iz Andersenovih pravljic |
Pravljičar pa je predstavljal odseke iz
Andersenovih pravljic. Predstavo so
spremljale pisane luči, ob spremembi grdega račka v lepega laboda pa so nebo
razparale rakete. Po ognjemetu so lutke odšle, pa tudi mi smo se poslovili. Na
vlaku sta punci kmalu zaspali. Na srečo. Zaradi prenove proge smo se vozili
povsem počasi, strojevodja je stalno zaviral, čakal, se spet malo pomaknil
naprej.
|
Gledalci so skoraj del predstave |
Na začetku se je za to sicer opravičil, potem pa verjetno pozabil
prižgan mikrofon. Njegove kletvice smo lahko bolj slutili, kot razumeli,
predvsem seveda po muzanju sopotnikov. Z veliko zamudo smo prispeli v Hillerød
in se takoj odpeljali proti Københavnu. Tudi ob dveh ponoči, ko smo na zadnjem počivališču pred mestom parkirali
ter trudni zaspali, še ni bilo čiste teme.
|
Grdi raček je postal labod |
KØBENHAVN – 5.7.2006 – Zjutraj smo se
zapeljali v mesto. Kljub nasvetu, da se pri mali morski deklici da parkirati in
celo prespati, nas tabla z napisom, da ura parkiranja stane 15 kron ni
prepričala. Našli smo sicer mesto, kjer bi lahko parkirali brezplačno, vendar
le za eno uro. Zato smo se zapeljali ob pristanišču, vendar tudi drugi uvoz ni
ponudil ničesar primernega.
|
Borza |
V tretje gre rado in pri tretjem uvozu smo v
samotni stranski ulici parkirali ob robu ceste. Dve prikolici tovornjakov sta
nam dali upanje, da ne bo težav. To nam je potrdil tudi prijazen luški delavec,
ki je prišel mimo in pobiral smeti. Celo v Sloveniji je že bil. Z ženo sta bila
namreč pred leti v Gradcu pri znancih. Ker je potreboval škornje, so mu
svetovali nakup v Mariboru.
|
Po ogledu kraljičinih prostorov v Christianborgu |
Zatrdil je, da lahko avto pustimo brez skrbi, malo
pa nas je vseeno zaskrbela pripomba, da naj ga zaklenemo. Sicer se je takoj
popravil, da to ni ravno nevaren del mesta, da pa se nikoli ne ve. Blizu mesta,
kjer smo parkirali, obrača avtobus št. 26. Ko smo sedli nanj, smo na hitro na
avtobusni tabli ujeli mesto, kamor se moramo vrniti. Avtobus nas je odpeljal
direktno do Christianborga.
|
Mestna hiša |
Danes smo bili pravočasni za ogled kraljevih
reprezentativnih prostorov. Nadeti smo si morali copate, posebej so nas
opozorili, da tukaj snemanje in slikanje nista dovoljena. Povzpeli smo se po
stopnicah, po katerih sicer prihajajo gostje. To so tudi edine stopnice, po
katerih v tej palači hodijo kraljica in člani kraljeve družine. Ob poti skozi
dvorane smo spoznavali dansko zgodovino in kraljevi protokol.
|
Stroget |
Imeli smo odlično
vodičko, ki nam je povedala vrsto zanimivosti in anekdot iz življenja danskih
kraljev in še posebej sedanje kraljice Margarete ll. V jedilnici smo na stenah
z zanimanjem opazovali moderne tapiserije. Bile so darilo kraljici ob 50.
rojstnem dnevu. Vendar so za oblikovanje in izdelavo v Franciji potrebovali
celih deset let. Tako so jih namestili šele malo pred praznovanjem kraljičine
šestdesetletnice.
|
Nyhavn |
Izvedeli smo, da je vino, ki ga strežejo iz posestev danskega
princa, soproga kraljice, sicer francoza. Ko smo oddali copate, smo odšli na
sprehod po mestu. V informacijskem centru smo dobili še nekaj napotkov in mimo
mestne hiše – Rådhusa naš pohod nadaljevali po Strøgetu, najdaljši evropski
nakupovalni ulici, zaprti za promet.
|
Tole sidro bo ravno pravo za najin čolniček... |
V Nyhavnu so nas navdušile pisane hiše in
vrvež meščanov ter seveda številnih turistov. Za izlet z ladjico se nismo
odločili. Na njih ni sence, sonce pa je opoldan neusmiljeno pripekalo.
Sprehodili smo se mimo številnih kavarn in zavili proti mali morski deklici.
Pri Amalienborgu sta punci takoj sledili drugim otrokom in skočili v fontano.
Osvežitev je ravno prav prišla.
|
Fontana pri Amalienborgu |
Do male morske deklice sedaj ni bilo več daleč.
Gneča je bila seveda velika, vsakdo izmed številnih poševnookih turistov se je
hotel slikati ob njej. Posedli smo v senco. Ko se je med avtobusi naredilo malo
razmika, smo do kipa stopili tudi mi. Avtodom je bil parkiran kar daleč, zato
smo počakali na avtobus, vprašali, če pelje do postaje, ki smo si jo zapomnili
in se usedli na sedež.
|
Evropa |
Presneto smo bili presenečeni, ko je avtobus na izvozu
iz ulice zavil proti centru mesta. Vdani v usodo in upajoč, da pa le kje zavije
nazaj, smo se prepustili vožnji. Edino vroče sonce, ki je pripekalo tudi skozi
okna, je bilo nadležno. Peljali smo se čez center mesta in tako še iz te
perspektive opazovali znamenitosti. Punci sta od utrujenosti zaspali, zato o
prestopu na drug avtobus ni bilo govora.
|
Male morske deklice |
Šele malo pred končno postajo mi je
postalo jasno, kakšno neumnost smo naredili. Na zeleni tabli je napisana smer
vožnje, spodaj pa na črnem polju ime postaje. Mi smo v naglici pogledali le
zeleno polje, hkrati pa spregledali tudi, da avtobus št. 26 izmenjaje vozi v
ulico, kjer je mala morska deklica in do pristanišča, kjer nas je čakal avtodom.
|
Kdo pa je tega spustil zraven? |
S šoferjem smo na končni postaji to razčistili in se z njim ter tistim, ki ga
je zamenjal, nasmejali. Seveda nam ni preostalo drugega kot ponovna vožnja
preko celega mesta, slabo uro daleč. Punci sta vse to prespali in se zbudili
šele malo pred koncem vožnje. Avtodom nas je nedotaknjen pričakal. Izvili smo
se iz mestnega obroča in ujeli avtocesto na jug.
|
Most pred otokom Farø |
Malo pred odcepom za otok Møn
smo na počivališču parkirali. Poznalo se je, da je to prometnica, ki vodi proti
jugu, saj je bilo počivališče kar polno. Pa nas ni pretirano motilo, mirno smo
prespali celo noč.
MØNS KLINT, FANEFJORD KIRKE, KNUTHENBORG –
6.7.2006 – Iz avtoceste smo zavili na cesto proti otoku Møn, tam pa sledili
oznakam za klint. Vozili smo se po prijazni, rahlo hriboviti pokrajini, skozi
majhne vasice. Povsem na drugem koncu otoka smo mimo kampa po gozdni cesti
prispeli na parkirišče.
|
Møns klint |
Tablo, da je parkirišče plačljivo nam je zakril avtobus
in smo jo opazili šele ob vrnitvi. Ob parkirišču je gradbišče, saj gradijo nov
center. O tem kaj vse bo v njem po dokončanju, te poučijo s posebno zloženko.
Povzpeli smo se na najvišjo točko klifa. Bele stene so se spuščale v globino.
Sledili smo stezici in spoznali, da opozorila o potrebni previdnosti niso iz
trte izvita.
|
Veja je lahko tudi gugalnica |
Klif se ruši in tam, kjer je bila še včeraj povsem varna steza,
danes zeva luknja. Po kakšnem kilometru hoje smo se obrnili in vrnili do
izhodišča. Malo pred njim sta punci preizkusili naravno gugalnico – dolgo vejo
drevesa. Po dolgem stopnišču smo se spustili pod klif. Misel, da bi se tam
kopali nas je minila, saj je bila obala polna alg, tudi v vodi jih je bilo kar
nekaj.
|
Pod klifom |
Prav nič prijetno ni dišalo. Zato smo si zatisnili nos in raje uživali v
pogledu na klif. Vzpon nazaj nam je minil v preštevanju stopnic. Točno 494 smo
jih našteli. Na srečo so speljane po gozdu, tako da ni bilo prevroče. Odpeljali
smo se proti otoku Falster. Vmes smo zavili do cerkvice Fanefjord kirke. Je res
nekaj posebnega, predvsem strop je lepo poslikan.
|
Za igro so oble skale odlične |
Hoteli smo se še malo
namočit, vendar plaže, ki bi nas pritegnila, nismo našli. Iskali smo na otočku
Bogø, pa potem še na Falsterju in na koncu obupali. Ker je bilo še zgodaj, smo
se raje odločili, da gremo v safari park Knuthenborg, kopanje pa prestavimo na
naslednji dan. Zapeljali smo v park in se ustavili takoj pri oslih. Ti so se
drgnili ob nas, hodili okoli. Punci sta šli seveda ven in se zabavali.
|
Notranjost Fanefjord kirke |
Jaz sem
čas porabil za prenos fotografij v računalnik. Punci sta kmalu točno vedeli vse
o osličkih, pojasnili sta mi celo, kateri je bolan. Odhiteli smo proti ogradi s
tigri, saj jo zaprejo ob petih. Vmes smo obvozili kamele in bili pretreseni
zaradi številnih pregrad med posameznimi deli parka. Te so izvedene s
kovinskimi cevmi, ki kar precej prerukajo avtodom in vse v njem.
|
Osli v safari parku Knuthenborg |
V ogradi s
tigri smo naokrog zapeljali dvakrat. Čeprav tigri niso bili za kakšno akcijo in
so se raje počasi sprehajali ob ogradi, sta bili punci navdušeni. Do opic smo
prišli ravno, preden so ogrado zaprli. Videli smo še hranjenje, potem pa
odpeljali naprej. Kamela je tokrat prav divje zaštartala na nas. Verjetno je v
naši enogrbi »kameli« začutila neke vrste konkurenco. Zato sem pohodil gas in
se ustavil šele pri kletkah s ptiči.
|
V kletki s tigri |
V ogrado s kenguruji smo prišli, čeprav
naj bi se ob petih zaprla. Imeli smo srečo, saj so jo po našem obisku, torej
kakšno uro in pol prepozno, res zaprli. Še enkrat smo se zapeljali vse naokoli
parka in opazovali zebre, kamele, bizone ter druge eksotične živali. Ustavili
smo se pri ogradi s kozami. Punci sta bili tam glavni. Koze sta komandirali, jih
pošiljali levo in desno. Kar nista se mogli posloviti.
|
Med kozami |
Vendar pa je ura počasi
že priganjala. Še enkrat smo zaokrožili naokoli po parku, nato pa odpeljali k
izhodu. Pred avtocesto smo zapeljali na parkirišče in ob švedskem avtodomu
parkirali. Namenjeni so bili v Stojo na Hrvaškem, zato so jim bile naše
informacije o poti še kako dobrodošle. Ponoči je bilo kar živo, tovornjakarji
ter potniki z osebnimi avtomobili so prihajali in odhajali.
|
Kot bi se znašel v Afriki |
KRAMNITSE – 7.7.2006 - Zjutraj smo pot
nadaljevali po avtocesti. Ustavili smo se v Rødbyju ter z nakupom nekaj
spominkov zapravili zadnje krone. Potem smo se odpeljali v Kramnitse in
parkirali na parkirišču pred kampom. Odšli smo na plažo. Sklenili smo uživati
še zadnje minute na Danskem. Prav zabavno je bilo skakati po mivki in bresti po
plitvi vodi, celo plavati se je dalo.
|
Zadnji dan je za počitek |
Seveda med številnimi meduzami. Punci sta
naredili bazenček in meduze smo lovili vanj. Morje nam je mivko stalno
odnašalo. Plaža je bila kar obljudena, pa nas to ni pretirano motilo. Proti
večeru smo se zapeljali v Rødbyhavn, se zgnetli v vrsto in potem lep čas
čakali, da smo končno lahko zapeljali na trajekt. Takoj smo stekli na zgornjo
ploščad, opazovali sončni zahod in mahali Danski.
|
Če te jest takole pogledam... |
Seveda je bil obvezen
postanek v trgovini na trajektu, kjer je bilo pivo bistveno cenejše kot na
Danskem. Težko otovorjeni smo se vrnili do avtodoma. Po pristanku v Nemčiji smo
se peljali vse, dokler nismo prišli na avtocesto, potem pa na počivališču ob
njej prespali.
POT ČEZ NEMČIJO – 8.7.2006 – Ta dan nas
je čakala pot čez Nemčijo.
|
Slovo od Danske |
Skoraj tisoč kilometrov smo naredili. Hiteli smo
mimo Hamburga, se v bližini Hannovra ustavili v Ikei, potem pa mimo Fulde in
Würzburga peljali proti Nürnbergu in Münchnu. Noč je že bila, ko smo se pred
Rosenheimom ustavili na počivališču. Bilo je povsem polno, komaj smo našli
prosto mesto na parkirišču za avtomobile.
|
Eni prihajajo, drugi odhajamo... |
SPET DOMA – 9.7.2006 – Zjutraj sem na
bencinski črpalki kupil vinjeto in že smo odrinili naprej. Pomahali smo
Chiemseeju, nato pa čez Avstrijo mimo Salzburga in Beljaka prispeli do
karavanškega tunela. Tu se je na avstrijski strani malo zabasalo, kot bi se jim
nikamor ne mudilo. Nam se seveda je. Komaj smo čakali, da se spet vidimo z
domačimi in Gajo…
|
Tu pa že sonce zahaja... |
Po postanku na bencinski črpalki smo hiteli še čez zadnji
konec poti in po sedemnajstih dnevih smo zgodaj popoldan parkirali doma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar