Od Triangla do Povne peči

Vandranje dan poprej me ni toliko utrudilo, da ne bi ubral poti po klasičnem krogu nad Ljubeljem. Kazalci na uri so kazali nekaj do šeste, jutro se še ni prav dobro zbudilo, le luna mi je delala družbo ob prvih korakih. A tudi najvišji vrhovi so še čakali na sončne žarke. Stopil sem proti Zelenici, zavil na servisno pot. 

Luna

Prvi postanek sem naredil pri železnem ostanku nekdanjega smučišča pod Šentanskim plazom. Sem moral še nekaj urediti, zato je bilo kar prav, da sem šel tu mimo. Glasovi nekje nižje, tu sem bil še sam. Stopal sem naprej, mimo koče, proti Trianglu. Sprva kar malo po svoje, tako kot hodimo pozimi. Čez travnike, mimo smreke, do roba. 

Vzhod

Od tam pa bolj ali manj po poti, čez prvo in drugo strmino, do vrha, kaj pa drugega. Kljub utrujenosti sem bil kar hiter, me je le gnalo, da bi ujel sonce vsaj nizko, če že samega vzhoda ne. Kratek počitek, potem pa navzdol, zavoj proti Staremu Ljubelju. Prvi del je bil drseč, mi je bilo malo žal, da nisem vzel palic. 

Pot

Sem se pa zato toliko bolj lovil, uspešno, na veje ruševja, malih smrek. Zavoj, nižje prečenje melišča, prva jeklenica, zajla smo ji včasih rekli. Najprej malo gor, nato bolj strmo dol, še kratek vzpon in že sem bil na grebenu. Za mano so bili Možje ožarjeni, pred menoj se je čez Povno peč prelivala meglena koprena. 

Meglice

Valoval sem naprej, preskok čez skalno stopnjo mi ni delal težav, nad razdrapanimi grapami je bilo že treba imeti zanesljiv korak, pa nič več kot to. Zatopljen v hojo, korake, drobir pod nogami, sploh nisem opazil, da je okoli mene vse belo. Ko sem prišel v gozd, so žarki presevali skozi krošnje dreves, meglice, prav lep pogled je bil. 

Presevanje

Še malo gor, že sem stal na Povni peči. Videlo se ni nič, zato sem jo kar hitro ubral naprej. Pri koči na Starem Ljubelju sem pozdravil lastnika, odšel po cesti navzdol. Zgodnji pohodniki so se že vzpenjali, prijazno smo se pozdravljali. Lepo se je začel dan. Le upal sem lahko, kaj pa drugega, da se bo tako tudi nadaljeval.

Zeleno