Zakladi okoli svetnikov

Je bil že čas, da z Larsom spet združiva moči. Predlagal sem Koroško, seveda tisto čez mejo, v zadnjem trenutku se nama je pridružil še Jure. Zjutraj sta me pobrala na Ljubelju, peljali smo se do Celovca, tam s pomočjo avtoceste preskočili do kraja Šentandraž v Labotski dolini. A do izhodišča smo imeli še nekaj kilometrov, avtomobil smo pustili v Šentpavlu. Kakšna lepa slovenska imela. 

Jesenski pohod

Ko smo se nasproti ogromne samostanske stavbe začeli vzpenjati v z jesenskimi barvami okrašeni hrib, se mi je zbudil spomin. Presneto, saj tu sem pa pred leti že bil, našel celo nekaj skritih škatlic. Toda ne teh, ki so bile danes naš cilj. Korakali smo po poti kulture, krožni seveda, po gozdu, ob robu pašnika, mimo kapelice, samotne domačije. 

Šentpavl

Se povzpeli ob številnih postankih do Johannesberga in tam stoječe cerkve. Ravno dobro smo se dvignili nad meglo, okoli nas se je komaj kaj videlo. Malo nam je bilo žal, ker pravega razgleda ni bilo, toda nič zato. Vzdušje je bilo vseeno več kot dobro. Nadaljevali smo po poti proti Rabensteinu, vmes obiskali nekaj škatlic. 

Johannesberg

Najbolj sva se z Larsom nasmejala iskanju tiste, ki je pod kamnito steno v gozdu. Jure je sedel ob cesto in se odločil, da naju počaka. Ko sva prišla na rob travnika, je Lars ugotovil, da bo skozi goščavo od tu predaleč, da se bova proti končni točki spustila s ceste. Ko sva prilomastila do koordinat, je bila okoli naju zgolj gosta goščava mladega rastja, o kakšni steni pa ne duha, ne sluha. 

Lars in ovijalka

Končno sva jo z malo višjega mesta le zagledala, se kakšnih 15 metrov prebila skozi klopovo kraljestvo do končne točke in tam ugotovila … da bi se z roba travnika do sem le sprehodila. Takoj sem rekel nekaj pikrih čez Larsa in njegovo odločitev. V smehu seveda. Smejal sem se mu tudi malo kasneje, ko se je čez krajšo strmino hotel spustiti kar s pomočjo ovijalke. Ni mu preveč dobro uspelo. 

Rabenstein

Po cesti smo prišli pod grad Rabenstein, se spustili do plezališča in tam rešili nalogo. Za ferato danes ni bilo časa, prijatelja sta bila brez opreme. Pa drugič, saj mogoče pa tu nisem zadnjič, sem se potolažil. Do ostalin gradu sva šla zgolj z Larsom, saj je Jure potreboval krajši počitek. Iz Rabensteina smo se spustili nazaj v Šentpavl, se pri samostanski cerkvi slikali, potem pa hiteli v Šentandraž. 

Pogled z gradu na dolino

Ob robu vaške veselice smo parkirali, odšli na srečanje s prijatelji. Skupaj smo se napotili do kmečkega turizma, nekakšne koroške osmice ali buschenschanka pri Geißelbacherju. Domač mošt, nekateri so tudi kaj prigriznili. Dogodek je bil fajn, le nam, našpičenim in željnim novih dogodivščin, kar malo predolg. 

Jure in Lars pri Geißelbacherju

Končno smo skupaj stopili po drugi poti navzdol, pogledovali proti Koralpam, pri Šentandražu zašpilili klobaso in se poslovili do prijateljev. Oni so imeli svoje načrte, prav tako tudi mi. Po krajšem postanku v Šentpavlu, kjer smo (zdaj) brez težav našli zanimivo skrito škatlico in še enem selfiju pri cerkvi v Šentjurju, smo se po ozki in zaviti cesti vzpenjali visoko nad dolino. 

Šentjur

Tam so ostanki kamnoloma marmorja, menda še iz časov, ko so tu okoli korakali Rimljani. Noč je že bila, ko smo se peljali nazaj v dolino. Še kratek postanek, dva ob poti, potem pa smo skozi Šentjur, Šentpavl in Šentandraž peljali proti avtocesti, Celovcu, Ljubelju. Kar lep dan je bil, vsekakor. Smo že razmišljali, kam bi v prihodnjih mesecih lahko še šli.

Kamnolom iz časa Rimljanov