Krog nad Slovenjim Plajberkom

Že ko sem zadnjič kolovratil tam okoli slapu Tschaukofall ali Sopot po naše, mi je v misli silil Loibler Grintoutz. Ljubeljski Grintovec? Vsaj sam sem sprva tako prevedel njegovo ime. Kasneje sem ugotovil, da mu Slovenci rečemo Sopotniški, po spodaj ležeči vasi. Bo zagotovo kar prav. Že lep čas sem ga ogledoval, se odločal. 

Na poseki

Ko sem ta lep in sončen vikend pristal na Ljubelju, kje pa drugje, je bila pot v glavi začrtana, le še izvesti jo je bilo treba. Jutro je bilo lepo, sonce je na vzhodu sililo na plano. Malo čez sedmo je jutranji hlad ravno toliko popustil, da me ni zeblo, ko sem v jakni in z rokavicami na rokah zapeljal skozi tunel.

Sopotniški Grintovec

Na drugi strani sem vojaku, ki se je primajal iz hiške, pokazal dokument, potem pa oddrvel navzdol proti Nemškemu Petru. Čakal me je zaviti klanec pod Sopotom, zavoj v smeri doline Poden (Bodental) in parkirišče v bližini kapelice, skrite v gozdu nad cesto. Hitro sem našel pravo stezo, lepo je peljala skozi gozd, prečkala gozdno cesto, markacij nisem prav nič pogrešal. 

Pogled na koroško stran

Le preko poseke je bila malo težje sledljiva. Nad drugo cesto je bila nova poseka, z nekaj truda mi je uspelo loviti smer. Še nekaj hoje skozi gosto hosto, skorajda pragozd, in že sem na sedlu zavil desno. Do kamnitega vrha, pod katerim stoji s kamenjem obložen križ, ni bilo več daleč. Razgled proti Karavankam je bil čudovit. 

Osat

Konce nad Pravljičnim travnikom že kar dobro poznam, zato ni bilo treba veliko truda, da sem razvozlal, kje je kaj. Vpisna knjiga je v stari kovinski škatlici od piškotov, na prvi strani je nekdo delil nasvet, da je bolje zbirati vrhove kot stvari. Sam sem dodal, da je brez pomena kar koli zbirati. Zgolj uživaj. 

Žingarica

Čez sedlo sem hodil naprej, bolj strm vzpon, mimo skalovja, podrtega drevja. Nad gozdno cesto sem preko zaraščene poseke prišel na greben, ki se je počasi razširil, lepo je bilo hoditi pod modrim nebom, s pogledom na Koroško. Postanek na vrhu Singerberga (Žingarice), nato nekaj spusta, res ogromen križ. 

Znani vrhovi

Postavili so ga ob obletnici plebiscita, na njihovo žalost pod vrhom, saj do slednjega ceste ni. Na srečo, pravim sam. Še naprej sem hodil proti zahodu, na razcepu odvil z markirane poti in šel po gozdni cesti vse do vrha Rabenberga. Z njega sem se spustil skozi gozd po strmem razu, sledeč komaj vidni stezici, dokler nisem na primernem mestu zavil desno. 

Ko sosedje pretiravajo ...

Po strmini sem se spuščal v smeri sedla Oreinza (menda Vranjica po naše). Saj ni bilo težav, sem takšnega terena kar vajen. Ko sem med spustom zagrabil za dobrih deset centimetrov debelo deblo, se je to mimo moje rame zrušilo na tla, da sem kar debelo pogledal. S sedla sem se začel vzpenjati na Sinacher Gupf ali Psinjski vrh. 

Pogled z Rabenberga na Psinjski vrh

Nekaj štrikanja, potem pa kar naravnost, skoraj do najvišje točke. Tam mi je nasproti pritekel kosmatinec, se ustrašil, stekel do lastnikov, spet do mene, spet nazaj. V tretje mu je manevrskega prostora zmanjkalo, zarenčal je, zato sem se ustavil. Lastnika sta se začela na vse pretege opravičevati, da je bilo na koncu že meni kar malo nerodno. 

Psinjski vrh

Na vrhu sem iz nahrbtnika potegnil pivo, nekaj pojedel, potem pa hitro našel nemarkirano stezico, ki lepo pelje navzdol, v smeri Slovenj Plajberka. Hitro je šlo, mimo golega pobočja, do ravnine, že sem bil na kolovozu, asfaltni cesti, šel pod spomenikom padlim v drugi svetovni vojni do vasi, mimo dveh gostiln, vsake na svoji strani ceste, pod cerkvijo ob Plajberščici (Windisch Bleiberger Bach). 

Zob časa

Malo pod mestom, kjer se zlije s Podnico (Bodenbach), sem zagledal mostiček. Pogled na zemljevid je pokazal, da sploh nisem daleč od slapu Sopot. Čeprav sem bil nedavno dvakrat pri njem, me je živahna voda prepričala, da sem stopil ob njej, po leseni poti ob visoki steni, vse do nad slapu. Kratek postanek, potem pa nazaj, tja, kjer sem imel parkirano kolo. 

Sopot

Pri bližnji hiši sem si nad koritom ob kimanju lastnice nalil čiste vode, odpeljal navzdol. Pa spusta ni bilo prav veliko, že sem mimo Petra lezel navzgor. Je šlo kar dobro, le zadnji klanec mi je spet dal vetra. Nekaj metrov pred uravnavo in mejo me je toliko navrlo, da sem moral ustaviti. Saj, zakaj pa ne, časa sem imel dovolj. Le še skozi tunel sem moral, avtodom je bil skorajda na dosegu roke.

Podnica