Spet na Lubnik

Čudenje. Ker ob šestih še ni bilo svetlobe, ki sem jo pričakoval. Četrt čez uro sem vendarle stopil na pot. V temi. Šele ob hoji proti Podlubniku se je počasi začelo daniti. Preskočil sem Soro, nadaljeval po spolzki poti čez travnik, na mestu, kjer bi moralo biti jasno kod in kam zgolj začudeno gledal. In šel nato po svoje, kar naravnost v breg. Saj se je videlo, da ne bo goščave. 

Jernejev hrib

In res sem na široko gozdnato sleme prišel kot je treba. Tam zbegano hodil sem ter tja, kot izgubljen v nekem vzporednem vesolju. In na koncu vse potrebno našel prav tam, kjer sem svoje iskanje začel. Stopil sem čez Jernejev hrib, po stezi, ki se je izšla na ovinku, kjer nisem pričakoval. In nadaljevala na koncu gozdne ceste do razcepa markiranih poti. 

Na grebenski poti

Čisto prav. Le nekaj korakov sem moral nazaj, da sem ujel grebensko pot čez Rantov vrh in Mali Lubnik. Časovno sem bil omejen, zato se nisem nič obiral. Toda če sem še tako hitel, gamsi so bili hitrejši. Umaknili so se v strmine nad Sorško Soro, kot bi mignil jih nisem videl več. Pod vrhom so prišla prva srečanja, Lubnik je vendarle priljubljen hrib, marsikdo že zjutraj stopi na pot. 

Koča

Vzpel sem se za kočo, do najvišje točke, naredil nekaj fotografij, potem pa že obrnil in hitel navzdol. Skale so bile mestoma spolzke, korenine še bolj, palice so prišle kar prav. Spuščal sem se proti vasi Gabrovo, od tam naprej po položni poti proti ovinku. Malo za njim sem kar naravnost navzgor, sledeč sprva nekakšni stezici, ki se je hitro izgubila, stopal strmo proti Kobili. 

Razgled

Z njenega hrbta sem šel do ostankov nekega življenja, izruvanega z kdo ve kakšno silo, našel vpisni list, potem pa pod Kranceljnom, mimo loškega gradu in čez stari del mesta hitel na parkirišče. Pet minut pred začrtano uro sem stal ob premičnem domu, še minuto, dve več in že sem se odpeljal. Puščal lep začetek dneva za seboj.

Kobila