Spet na Babi

Čeprav sedaj nedvomno ni več tako hude potrebe, sem ob klicu Tomaža, da bo priletel mimo in greva hodit nekam v okolico Preddvora, pomislil najprej na … Babo. Ko je potrdil, da na tem vršičku nad Čemšenikom še ni bil, je bila odločitev dokončna. Parkirala sva na začetku soteske, med hojo ob potoku in nato strmo proti cesti že razpravljala o tem in onem. 

Cesta

Kolenu, Triglavu, očetih, življenju, vesolju in sploh vsem … zato se je res zdelo, kot bi mignil, ko sva že začudeno opazovala kočo na Čemšeniku. Prenova je v teku, to se je videlo, lestve, zadišalo je po barvi, konci lesa na tleh. Odvila sva proti najinemu cilju, prečila pobočje, se vzpenjala naprej, do zgornje ceste, naprej skozi gozd. 

Čemšenik

Strm vzpon, razgledni rob, ki se konča prav na pomolu z nekoliko slabšalno označbo za nasprotni spol. Oblačno nebo je zastiralo razglede, a nisva se ozirala na to. Sam se kar nisem mogel odločiti ali bolje vidim preko rosnih leč ali naj očala raje pospravim. Travnik ob koči, zgolj še nekaj korakov do vrha. 

Oblačni pogled

Suhe trave, rumeni macesni. Sem in tja sledovi požara, narava počasi celi svoje rane, brazgotine ostajajo. Na severu so težki oblaki viseli nad zemljo, zagrnili visoke očake, proti jugu je ravnina čakala prve dežne kaplje. Pogledal sem še na skriti vpisni list, večerilo se je, stopila sva proti robu travnika, izginila v gozd. Koča pod vrhom je samevala, tam še nikoli nisem videl žive duše. 

Na Babi

Tudi na Čemšeniku so bila okna temna, delavci so odšli, tudi midva sva se po cesti spuščala v mrak. Na razcepu, kjer se odcepi steza skozi sotesko, je bilo že povsem temno. Lučk se nama ni dalo vleči iz nahrbtnikov, šla sva kar naprej, do glavne ceste, parkirišča. Malo sva še kolebala, potem pa kar tam nazdravila. Noč naju je objemala, sem in tja je mimo pripeljal avtomobil. Njegove luči so naju osvetlile, potem pa izginile za ovinkom.

Jesen