Ne bi sedaj o tem, zakaj, kako, sam? Ker res nima smisla. Ker se včasih tudi sam sprašujem. In ob še takšnem trudu in razbijanju glave nimam pravega odgovora. Enostavno tako pride. Mogoče je v tem tudi nekaj (sado)mazohizma. Ali pa ugotavljanja, da ob vsem prebivalstvu Ljubljane gneča, vsaj tam okoli gostilne, niti ni tako velika. Iskanja steze po kateri še nisem šel?
 |
| Ob Hali Tivoli |
Kakorkoli. Šel sem mimo Hale Tivoli, pod stopnicami levo, kar kmalu naravnost navzgor, malo sem in malo tja. Iskal sem najbolj osamljene potke, nedvomno uspešno, saj sem na eni prestrašil srni. Nič nista verjeli mojemu zagotavljanju, da grem zgolj mimo. Pa, saj sem ju razumel. Tudi sam bi na njunem mestu pobral šila in kopita.  |
| Zatočišče |
Stopil sem čez Šišenski hrib, nadaljeval pod Drenikovim vrhom, ob naraščajoči množici ljudi hitro hodil proti gostilni. Da je blizu so kazali flancati v rokah večine pohodnikov, naraščajoč šunder. Res je bilo dvorišče polno, da si komaj prišel mimo. Nisem se ustavljal, saj, zakaj pa bi se? Bil sem sam, veselje do marsičesa je takrat precej manjše.  |
| Šišenski hrib |
Na stvari gledaš tudi boljše, mehko testo, spečeno na prežgani masti ni več slasten obrok temveč kopica kalorij. Z njim pohodniki pridobijo več, kot pa izgubijo ob poti proti dobrotam, izpisanim na tabli ob klopeh. Stopil sem mimo cerkve, precej široko polkrožno obrnil in se znašel ob ograji živalskega vrta. Pa ni bilo treba plezati preko nje, iščoč prehod skozi kletko kakšnega jeznega leva.  |
| Pogled proti Krimu |
Pot je speljana ob ograji, pod hrupnim gostiščem. Sledil sem ji do odcepa, ki je obetal prihod v Mostec. Na stezi sem srečal starejšo gospo s torbico in se spraševal, kaj jo je zaneslo prav na to pot. Mogoče si je tudi ona zaželela nekaj samote na tem obleganem slemenu med Večno potjo in Tivolijem. Še nekaj spusta, prišel sem do ceste, ob njej hodil v smeri Šiške, Bežigrada.
 |
| Gostilna Rožnik |
Ni komentarjev:
Objavite komentar