Spet sva moči v etapni tekmi, vredni francoske, italijanske in še španske pentlje, združila z Larsom. Sam sem se ob obetu cestne vožnje tokrat odrekel gorcu in sedel na treking varianto s precej gladkimi gumami. Lars se je odločil ravno obratno in tokrat namesto s specialko strašil s polno vzmetenim strojem. In spet se je pokazalo, da je v izbiri srž uspeha.
 |
| Mirna in Sv. Rok v daljavi |
Po štartu pri pokopališču (kako pomenljivo) v Mokronogu in hitrem letečem cilju pri ostankih gradu nedaleč stran, sva že pristala na kolovozu. Seveda je bil Lars v očitni prednosti, pa vendarle sem ga z zagnanostjo kar dobro lovil. Prve etape so bile za nama, pri mostu čez Mirno sva zapeljala na cesto in prepričan sem bil, da bodo moje cestne gume sedaj svoje delo opravile odlično.  |
| Pogled od sv. Roka |
Kakšna napaka, neverjetna zmota. Po prvem gorskem cilju pri sv. Roku sem ob želji po etapni zmagi v spustu brez zaviranja dosegel ovinek z neprednostno cesto, ko mi je odneslo zadnje kolo. Kasnejša podrobna analiza je nazorno pokazala, da se mi po glavi ni motalo skorajda nič, morebiti se je v ospredje prebijala zgolj misel … tole se pa ne bo dobro končalo (seveda z nekaj dodatnimi angleškimi besedami, ki se ne ponavljajo).  |
| Sv. Martin |
Sploh pa ni bilo časa, da bi se zleknjen v nekem virtualnem naslanjaču možganskega kinematografa povsem sproščeno prepustil filmu moje življenjske zgodbe. Vse je šlo enostavno prehitro. Kot dober voznik speedwaya sem drsel po gladkem asfaltu, pesku in med akrobatskim, pa vendarle prav nemarnim padcem ob popolni zaustaviti zgolj še videl Larsa sredi ceste in slišal njegov … joj, pa ja ne, gumpiiiii …  |
| Larsev križev pot |
Kakorkoli, nekaj odrgnin, boleče koleno, saj kolesarji moramo po zgledu vrhunskih mojstrov tega športa to letos kar nekako pričakovati. Po hitrem pregledu sem ugotovil, da je kolo bolj ali manj celo, že se je dirka nadaljevala. Etape so se zaključevala tako, kot bi bila na procesiji. Cerkve, vmes še kakšna kapela na pokopališču ali ob poti.  |
| Sv. Nikolaj |
Verni kraji so to, ni kaj. Predvsem pa lepi, prav veselje je bilo pogledati te valovite obline z zadnje, razgledne točke, tam pri sv. Nikolaju. Zaključek ni bil ravno na elizejskih poljanah, temveč tistih pri Mokronogu. Bolečo zmago sva z Larsom zalila s pivom, nato pa ob postankih v Mirni in Trebnjem, počasi odpeljala proti domu. Po glavi pa mi je šel znani rek … Pain is Temporary, Glory is Forever.
 |
| Mokronog in okolica |
Ni komentarjev:
Objavite komentar