Rožnik

Saj ne vem, kdo je bil bolj presenečen. Vsekakor sem po običajnem komunikacijskem kanalu prejel začudeno vprašanje. Zakaj, kako? Je nov zaklad, mogoče se na vogalu kakšne stavbe skriva invider, so bila vprašanja, ki so kar nekako logično sedla v kontekst predsodka, da mi ljubljanski kuclji niso ravno blizu, Rožnik še posebej ne. 

Ob poti

Toda, zakaj pa ne? Resda predsodki, ki jih človek goji skorajda vse svoje dosedanje življenje, ne izginejo kar tako. In še vedno se nasmejem sodelavki, iz Ljubljane kakopak, ko zavija z očmi ob trditvi, da na Šmarno goro živa ne gre. Saj je gneča, pa karkoli že obleče, nikoli ne bo zadosti (športno) modno primerna za tiste, ki tam gor sopihajo. 

Na Šišenskem hribu

Toda, roko na srce. Če nočeš sesti v štirikolesnik, ti prav veliko klancev, ki vsaj malo dvignejo utrip, niti ne ostane. Kakorkoli. Res sem na vogalu Celovške ceste ob hoji od doma proti začetku vzpona ujel na vogalu bifeja inviderja. In res sem kmalu zatem, na drugi strani otroškega igrišča zagrizel v breg. 

Ljubljana

Mimo nekdanjega stolpa skakalnice, ki so ga pred časom že skoraj porušili, pa potem ob razburjenju jeznih meščanov usmilili, sem po »prečicah znanih«, kot je nekoč pel panonski mornar, sopihal vse do Šišenskega hriba. In ob tem nisem srečal prav nikogar. Čeprav sem se že veselil, da so vsi meščani na morju, me je pot proti Rožniku seveda streznila. 

Rožnik

Ni bila ravno gneča, povsem sam pa seveda tam tudi nisem hodil. Pri gostilni se nisem ustavil, pa tudi pri cerkvi ne. Na drugi strani sem se po stezi z lesenimi pragovi spustil do Večne poti, na obrobju Rožne doline zavil v Tivoli in mimo gradov ter dvorane znova prišel do Celovške ceste. Sedaj sem do doma imel zgolj še nekaj sto korakov poletno pregretega asfaltnega pločnika. 

Tivoli

Je bilo dobro? Vedno je. Ko se gibaš, zadihaš, ujameš nekaj minut miru in tišine v naravi. Pa čeprav sredi našega največjega mesta …