Tour de Leskovec

Zjutraj sem kar malo težko vstal. Toda svetloba dneva me je prebudila zadosti, da sem Larsa pričakal v nizkem štartu, pomagal, da sva se čim prej odpeljala dogodivščinam naproti. Prejšnji dan zvečer sva še premlevala možnosti, dorekla na koncu najboljšo. In z avtom naredila nekoliko zveriženo presto po Zagorju ob Savi. 

Lars na skali

Najprej do cerkvice sv. Janeza v vasici Vine. Od koder sva lahko ujela gričevnat svet Zasavja. Se smejala skali, ki se je s strmega pobočja enkrat prikotalila na travnik nad Dolenjo vasjo. Lars je hitro ugotovil, da bo dobra vsaj za to, da spleza nanjo, hitro sem mu sledil tudi sam. En vhod v rudniški jašek sva odkrila že prej, drugega ne daleč od balvana malo kasneje. 

Sv. Urh

Pri sv. Urhu sva ujela stezico do Hrasteljeve skale, čudovitega razgledišča nad krajem. Prav lepo se je videlo navzdol. Še dva hitra postanka in nato muzanje ob prijaznem, a glasnem domačinu pri gradu Prusnik. Najprej niti ni vedel kam greva, potem pa je glasno razglašal, da je grad stal prav tam, poleg njegovega kozjega pašnika. Pa naj bo tako, zakaj bi mu ugovarjala. 

Zagorje ob Savi

Odpeljala sva se proti Zidanemu Mostu, nad Radečami odvila v smeri Šentjanža. Še pred njim ugledala pri cerkvici v Brunku traso najinega današnjega Tour de Leskovec. Lars, saj je vendarle vse nekam v breg, sem potarnal, on pa je samo stal odprtih ust. Da bo bolj po cestah, nič posebnega, nobenih naporov, je trdil še maloprej. 

Tour de Leskovec in rumena čelada

V Šentjanžu sva se zapodila v bregove, najprej po stezah, višje cesti. Sopihala sva, utrip je šel v višave, etapne zmage so dajale edino zadovoljstvo. Vedno bolj so se odpirali razgledi, na gričevnati svet nižje. Najlepši seveda z najvišje točke, ob cerkvi in križu nekoliko višje. Menda eden najlepših razgledov daleč naokoli je bil vreden truda pri vzponu. 

Navijačice ob trasi tekme

Spustila sva se še do nenavadnega mejnega kamna, nato pa na drugi strani v hudi strmini zavirala med spustom proti izhodišču. Seveda z obveznimi postanki, saj morajo biti tudi navzdol ustrezne etape, cilji, ki odkrijejo skrite zaklade. Tik pred Šentjanžem sva srečala geolovska pohodnika, lovili smo se vse do zadnjega cilja, končne točke. 

Pogled z Leskovca

No, čisto končne seveda ne. Ta je bila ob pivu in picah pri prijatelju, združena s klepetom o tem in onem. Seveda še največ zakladih, ob poti in tistih v nas. Prav prijeten dan je bil, ravno prav sončen, ravno prav vroč, ravno prav nasmejan. Zatorej bo v te konce, v dobri družbi kakopak še treba priti …

Pogostitev po končani tekmi ...