Nova pot

Imel sem drugačne načrte. Pa me je potem vseeno potegnilo proti Jakobu, je le skorajda na dosegu roke, pa še poti so mi bolj ali manj znane. No, vsaj mislil sem tako. In bil navdušen, ko sem med vzponom zavil še do Pustega gradu, od tam pa nadaljeval kar naprej po stezici brez oznak. 

Ostanki Pustega gradu

Sprva niti nisem dobro vedel ali ne gre morebiti zgolj za smer, ki jo ob spustu uporabljajo gorski kolesarji. Pa se je kmalu pokazalo, da sta strmina in izpostavljenost za njih verjetno preveliki. Nič zato, nadaljeval sem z vzponom, se spraševal kam in kako bom prispel. Smer je bila kar prava. 

Očaki

Po skalnem grebenu sem z nekaj lepimi pogledi mimo znamenja prišel do travnika pod Francijevo kočo. Seveda navdušen, saj po tej poti nisem šel še nikoli. Bila mi je všeč, kar sam sebi sem dal obljubo, da jo še obiščem. Dolino je ožarilo sonce, le hribi so metali senco na vasi pod menoj. 

Znamenje

Mimo koče Iskra in cerkvice sem pripeljal svoje misli, hotenja, do vprašanja kam. Prvotni načrt, da zavijem navzdol, pohitim domov, mi nekako ni več dišal prav. In kot vedno sem poslušal srce, neko hotenje, ki je zahtevalo izpolnitev. Prvi koraki so bili še neodločni, dvoje najpomembnejših organov posameznika v rahlem sporu. 

Francijeva koča

Ko pa sem spet ujel pravi ritem, dvoma ni bilo več. Grem še na Potoško goro, saj se s travnikov pod vrhom vendarle tako lepo in daleč vidi. Misli o tem, kaj mi je tega treba bilo, so bile zgolj kratki prebliski, ki sem jih odgnal z zamahom roke. Znana pot se je kot vedno iztekla na vrhu, tega sem zgolj prečil, brez obiranja stopil na drugi strani navzdol. 

Dolina

Na Mihovih kopiščih je bilo res kaj videti, med spustom po travniku navzdol mi je pogled stalno uhajal v sončno dolino, daleč spodaj. Vse dokler nisem znova izginil v gozd, se spuščal proti Pristavi, prišel na cesto, sledil poti do senčnice naše prve pesnice. Od tam je bil le še kratek spust do avtomobila.

Senčnica