Zadnjič

Saj je bil že čas. Da se zima poslovi. Pa vendarle naju je z Robijem še vleklo na sneg. Da še zadnjič to sezono ujameva nekaj lepih zavojev, da se dostojno posloviva od belih strmin, preden smuči postaviva v kot. Zato sva se odpeljala proti znanemu parkirišču pri Roski, pa nekoliko prezgodnja naredila prvi postanek že na Jezercih. 

Ugašanje

Kjer so se cvetovi različnih rož veselili prebujanja toplote, pomladi. In je žareča pomaranča ravno izginila za gorata pobočja na obzorju. Ob pravi uri sva se odpeljala naprej, pri zgornji postaji gondole z obetom polne lune stopila na sneg. Tega je vedno manj, pa vendarle še zadosti za vzpon in smuko z Zvoha brez prekinitev. 

Pomladno

To pa je že nekaj, kar je vredno izkoristiti. Vzpenjala sva se proti Tihi dolini in se spraševala, kje je luna. Očitno bo zaspanka danes nekoliko kasneje vstala. Pri brunarici so bili kot na razstavi teptalni stroji, ostanek snega na smučišču pa pripravljen kot ob najboljših dneh. 

Julijci

Torej se tudi žičničarji ne dajo. Še dan ali dva bodo naprave drdrale, polepšale praznike smuke željnim. Nič nisva hitela, strmo pobočje, znani vzpon. Končno se je izza obzorja prikazala, tam nekje v smeri Kamniške Bistrice, bela luna, razsvetlila pobočja, jim dala skrivnostni srebrni odblesk. 

Zadnja svetloba dneva

Še nekaj korakov in stala sva na vrhu, pri križu. Klop se je že skoraj osvobodila snežnega objema, še malo in o snegu ne bo ne duha, ne sluha. To sva dobro vedele, letni časi, prihajajo in odhajajo, včasih nekoliko prej, drugič kasneje, pa vendarle vedno po voznem redu. 

Luna

Dobro sva vdihnila sveži zrak, pripravila opremo, čakala so naju pobočja, zavoji po rebrcih. Kot v najboljših smučarskih časih sva uživala zavoj za zavojem, švignila mimo Tihe Doline, peljala proti izhodišču, končni postaji letošnje smučarske sezone. Nazdravila sva ji pri avtomobilu, nato pa počasi odpeljala proti lučkam v dolini.

Robi na vrhu