Zvoh drugič

Klici naokoli so bili kot streli v prazno. Ni časa, ne morem, danes ne bi šel. Sem poslušal nekaj časa, potem pa vrgel puško v koruzo. Kar se spremstva tiče. Da bi smuči vrgel v kot, seveda ni bilo misliti. Večer se je ravno pripravljal, da pomaga noči zagrniti dan s svojim temnim plaščem, ko sem vijugal po ridah pod Jezerci. 

Večer

Spet sem uspel nekaj privarčevati, se mi je kar malo smejalo, ko sem prešel z asfaltne podlage na luknjasti makadam. In nekaj minut kasneje prislonil avto ob rob ceste pod Rosko. Dva sta prišla za menoj, pa ju na snegu nisem več videl. Kam sta zašla se nisem spraševal, ko sem jo mahal proti Tihi Dolini. 

Zardevanje

Ta je spala, nič živega ni bilo videti naokoli, le novoletna osvetlitev je še vztrajala. Mogoče jo bodo pustili kar do naslednjega leta. Očitno se je sezona res zaključila, mi je šlo po glavi, nepoteptani sneg je kazal, da bo temu tako. Nad oddajnikom je svetila luna, dajala zadosti svečave, da je svetilka ostala v nahrbtniku. 

Ugaslo smučišče

Se je kar dobro debelila, jutri bo polna. Zavoj po spomladanski progi, strmine Zvoha. Kar vesel sem bil, ko se je proga položila, še nekaj korakov in že sem pod zgornjo postajo žičnice stopal proti vrhu. Rdeča sveča je nemo opozarjala. Tudi križ, ki straši malo pred varovalno ograjo. 

Lučka

Čemu je potreben mi je bilo danes vseeno. Klop ob njem se je iz dneva v dan bolj osvobajala belega objema. Užival sem nekaj minut v tišini in miru, pripravil vse za spust, nato pa odpeljal počasi navzdol. Luči nisem prižigal, mi je luna dajala zadosti svečave. 

Pogled z vrha

Zavoji so si sledili, že sem bil na dnu strmine, zapeljal čez ledeni odstavek, po srednji pomladanski progi preskočil do Tihe Doline. Še zavoji skozi Ror, vse do zadnjega, tam pri zgornji postaji gondole. Okoli mene je bil mir, ko sem odpeljal nazaj proti dolini. Seveda zadovoljen, malo miganja nikoli ne škodi. Kaj pa drugega.

Skoraj polna