Dan pred prazniki. Tema se še ni poslovila, mraz je vladal pod gorami, nočno vznemirjenje je bilo že pozabljeno. Tišina me je objela, pospremila na samotno pot. Luči nekdanjega mejnega prehoda so ostale daleč spodaj. Posamezni avtomobili, ki so tako zgodaj hiteli bogsigavedi kam, so izginili v luknjo pod goro.
Hrup je zamrl, znova je vladal naokoli mir. Koraki so se dvigali proti rdeči lučki, kapelici malo nad ovinkom. Na njem še ni bilo snega, nekoliko višje je poledenela belina zahtevala previdnost. Misli so begale, se kot vedno prepletale, tkale neke svoje zgodbe. Hitele v daljavo, tja dol, proti dolini. Kjer so ljudje, ki jih imam rad.
Koča je spala, škripanje pod nogami. Koraki predhodnikov, zarezani v belino, so jasno kazali pot. Stopal sem z njimi v korak. Prižgal lučko, sled svetlobe je plesala po drevesih pred menoj, risala sence. Gozd je bil, kot bi ga potegnil iz pravljice, čipke na skrivenčenih vejah, res nenavaden, čudovit okras.
Visoke bukve, med njimi speljana stezica, sledeča grebenu. Vse do pod navpične stene. Strma pobočja so izginjala v temi. Previdnost. Znani razcep, le še nekaj previdnih korakov do najvišje točke. Povna peč. Veter je nosil zimo preko grebena, hlad je stiskal s svojo jekleno roko. Nisem dolgo stal, videlo se tako ali tako ni nič.
Zgolj do smrekice, ki stoji prav na robu. Lepša kot vsak umeten približek v toplih dnevnih sobah stanovanj, hiš. Do dneva je bilo še predaleč. Usmeril sem korak navzdol, previdno, kot je treba in je prav. Se spuščal, zatopljen v misli, proti koči. Ki je bila še vedno tiha, mrzla, prazna.
Nadaljeval proti sedanjemu mejnemu prehodu. Nekje daleč, za gorami, se je počasi pojavil obet svetlobe. Nov dan se je rojeval. Z veseljem sem ga pričakoval. Saj vendarle ne more prinesti prav nič slabega. Se mi je smejalo. Res je. Prazniki so pred vrati.
 |
| Stari Ljubelj |
 |
| Smrekica |
 |
| Zmrznjena klop |
 |
| Čipke |
 |
| Ljudje, ki jih imam rad ... |
Ni komentarjev:
Objavite komentar