Rovnik

Lep sončen dan, nepričakovani čas, opazovani izziv. Dvoje generacij v iskanju skritih poti. Pred časom sem na neizraziti, komaj kaj razgledni vršiček nad Besnico že rinil. Pa vendarle je bil ta pohod nekaj posebnega. Sredi praznikov, ko bi komaj vedel, da smo že globoko zakorakali v zimski čas. 

Nad Besnico

Bolj se zdi, da jesen še maha s svojim repom, belina pa je zgolj nek daljni obet. Ki mogoče pride, ali pa tudi ne. Vremenski šlogarji bi zanesljivo lahko odgovorili na to vprašanje. Vsi pametni raje počakajo in nato sami vidijo. Kajti pride kar je prav, nič se ne da prehiteti, prav veliko spremeniti. 

Domači kraji

Jesenske barve, nežne meglice, prvi koraki, vdihi, ki postajajo hitrejši, globlji, utripi. Tistega srca, ki bije za nov dan. Znani hribi na obzorju, domači kraji pod njimi. Poti, ki hitijo vsaka na svojo stran. Uberem pravo, vsaj zame, že prej zamišljeno. Generaciji pokažem, kje bo treba nadaljevati. Saj ne bo hudega, jasno vidne sledi številnih predhodnikov lahko pripeljejo … zgolj prav. 

Skalnati greben

Čudim se, ko malo po poti, malo po svoje prispem na prepih, se nato, po kamnitem grebenu, zanimivih skalnih oblikah, tam na vrhu zavem, da je prišla prav tja, kamor bi ne smela. Kot bi mi sledila, čeprav je njena pot zavijala povsem drugam. Pa nič zato. Saj so noge krepke, korak trden. In res je. Čudne in zavite so poti življenja. 

Gozd

Običajno te vendarle pripeljejo prav tja, kamor niti nisi mislil. Kamor bi sicer nikoli ne šel. Torej točno tja, kjer je prav, da si. Dekle na vrhu se je grelo na klopi, prijazno smo se pozdravili. Kratek postanek. Zgolj toliko, da se je srce umirilo, sonce spustilo nizko. Navzdol sva jo mahala po poti. 

Proti deželi sanj

Preproga iz suhega listja je šelestela, zadnji sončni žarki so se prevalili preko grebena, nežno pobožali, nato pa odšli počasi proti vesoljski deželi sanj. Prav tja, kamor sva odhajala, čisto počasi, nekoliko neodločno, tudi midva.