Samarske in Bijele stijene

Dan kot je bil ta, si je vredno zapomniti. Odlična družba štirih mušketirjev je v zgodnjem jutru pripeljala v Mrkopalj, se tam prerinila med vrsto tovornjakov in nadaljevala skozi Tuk do Matić poljane. Kjer 26 kamnitih stebrov spominja na žalostno usodo prav toliko partizanov. Ki jih je v svoj objem stisnil mraz in nikoli več spustil. 

Ratkovo sklonište

A že na tem žalostnem kraju se je ob iskanju škatlice začel smeh, ki nato ni popustil prav zares nikoli ta dan. Parkirišče, srečanje in skupno nadaljevanje pod skalami do Ratkovog skloništa. Bivaka, ujetega v votlinico pod strmo steno. Kot bi ga nekdo pozabil sredi ničesar. Po vrnitvi na križišče, smo se potopili v kraški svet. 

Skalne špice Dvorca

Vrtače, stolpi, prepredeni s škrapljami, sneg v globelih, naravni mostovi, skale, kot na igrišču velikanov. Napredovali smo počasi, se vzpeli skozi razbiti svet in prehod pod skalami malo naokoli do Dvorca. Nekaj jasnine na nebu, pogled na smreke, globeli pod nami. In skalne špice tik pod meglenim pokrovom. 

Med zemljo in nebom

Nadaljevanje proti amfiteatru. Kjer visoke skalne stene zapirajo vse strani neba, zgolj skriti prehodi omogočajo vhod. In za pogumne raziskovalce tudi izhod. Vse do Razpadlega vrha, ki je imenu primernega izgleda. Med rahlimi meglicami in prav takšnim rosenjem. Kaplje so močile skale, padale po nas. 

Pogled v megleni amfiteater

Ko smo se znova spuščali, dvigali, smejali. Pred velikim vhodom v jamo, naravnim mostom v obliki kuščarja. Malo manj ob padcu prijatelja, ki se je kar dobro končal. Smo se strinjali vsi. In potem, ko smo bili prevzeti s pokrajino okoli nas, že malo naveličani stalnega valovanja, se je levo odcepila pot. 

Prijatelji

Sledili smo ji štirje, ločitev je bila pričakovana, če drugače ne gre … zašel sem v ozki kanjon, mokra skala ni ponujala dobrih oprimkov, stopi so drseli. Obrnil sem le malo pred koncem ožin, se vrnil naokoli. Varnost je seveda prva. Nadaljevali smo pod Piramido, nanjo sem se vzpel sam. 

Pogled z vrha Piramide

Gledal prijatelje na sedelcu, tam med smrekami. Užival v razgledih okoli. In nato s pospešenim korakom nadaljeval do Stepenice, kjer je bilo steno pod visoko skalo, nenavadno streho, možno preplezati brez težav. Razgled je bil seveda meglen. Toda sama skalna miza na vrhu je bila vredna obiska. 

Stepenica

Da o sedenju na robu, z nogami nad globino, ne govorimo. Lesenem ostanku življenja, ki je že zdavnaj odteklo, ostala pa je njegova podoba. In smehu s prijateljem, ki mi je sledil prav do vrha. Nadaljevanje do vrha Samarskih sten, prav do tja, od koder se višje ne da. Vsaj tu ali v okolici. 

Sedenje na robu

Razgledi pa … megleni? Toda nič zato. Je bil zato trenutek, ko je iskana škatlica poletela, prav poseben. Pospremilo jo je krohotanje, kaj drugega bi niti ne pričakoval. In nato spolzki spust navzdol, do ceste in parkirišča, kjer se vse zaključi. Ali pa šele dobro začne. Smo si rekli in se prestavili do izhodišča za Bijele stene. 

Leseni ostanek življenja

Kjer smo gledali v skalno lusko, nekdanjo tablo na njej. Že dolgo je ni več, komu je bila namenjena, nismo vedeli. Raje smo se podali po poti, med skalne stražarje, kamnite špice. Tja, kjer je čisto drugačen svet. Kjer svet palčkov, dobrih vil in drugih pravljičnih bitij še obstaja. 

Vrh Belih sten

Kjer te skalna stopnja hitro zavede. Kako sva gledala s prijateljem, ko sta se zaostala dva oglasila iznad naju, vrha skalne špice, povsem narobe. Pot je šla vendarle nižje, nad razcepom, do jeklenice in vrha s križem. Kjer smo uživali v jasnem nebu, pravem čudežu dneva. 

Na razglednem vrhu

Megle in kaplje dopoldneva so se razkadile, razgledi odprli, videli smo daleč, najdlje. Do morja, otoka, do vrhov. Stali smo na skalni špici nad gozdovi, uživali v trenutku, hotel sem še več. Zato sem se spustil v globino, mimo slonje brade v skalni amfiteater, nenavadno, čudovito, naravno kapelo. 

Morje!

Užival na njenem robu v pogledu na pet prstov. Ki so beli silili kvišku, v modro nebo. Vrnil sem se k prijateljem, skupaj smo se spustili nazaj na parkirišče, mimo Matić poljane nadaljevali do Mrkopalja, kjer smo ob Žuji razpredali ali je hiša na nasprotni strain ceste res tista prava. 

Pet prstov

Tista, pri kateri lahko na glas zavpiješ Fak. In te zato niche ne gleda grdo. Smeh se je znova širil med nami, razlezel se je vse do kalvarije nad mestecem, poti proti domu, letališča v bližini Kočevja, Ribnice in odličnega kebaba. Razlezel se je do mesta, kjer smo doma.

Matić poljana