Samotna pot

Hipna odločitev sredi vasi. Brez velikega razmisleka, sledeč skorajda izgubljeni misli. Cvetoči travniki. Beli oblak, skorajda izgubljen visoko nad cerkvijo, pripet na modro nebo. Takšno, kot bi si ga zamislil slikar. Ki bi z močno barvo zgolj zastrl pogled v vesolje. Strma pot, samotna, brez besed. 

Cvet

Ob njej znamenje. Na njem figura. Mlada dvorna dama sredi svojega namišljenega gradu. Čakajoč kdo ve kaj. Nekaj korakov proč skala, prvo razgledišče za pogumne. In nato prehod iz gozda, mimo kmetije, do ključarja. Sv. Petra. Ob njem začudenje. Po poti, ki se dviga in spušča, kakor je že usmerjen korak, tja proti bučni koči malo višje, so stopale številne noge. 

Grajska gospodična

Šele tu sva lahko zares začutila pomen tišine, žvrgolenja ptice, šumenja listja. Tu, kjer tega ni bilo več. Sedla sva na klop sredi travnika, gledala belo cerkev. Oblake, skozi katere je presevalo sonce. Nevidni tokovi zraka so jih dvigali višje in višje, trgali, iz njih ustvarjali nenavadne oblike. 

Oblaki nad Petrom

Pogled je jadral preko ravnic, polj in travnikov, koprnel po čudovitem razgledišču na drugi strani doline. Tako znanem, vedno rado obiskanem. Cerkvica na koncu pomola. Bela brada Begunjščice se je zdela kot pustna preobleka. Prava maškarada. Dovolj sva imela hrupa, bližajočih se glasov otrok. Kmeta, ki je bentil nad njimi. 

Generacija

Še zadnjič sva zaobjela s pogledom vso pestrost domače grude, pustila hrup za seboj, se spustila ob kmetiji do kapele, za trenutek postala in si jo ogledala. Nato pa stopala navzdol, prepletale so se misli, zgodbe, mimo so v glavi hiteli tuji kraji. Kar je tudi prav. Saj tako najlažje znova prideš do domačega dvorišča. 

Ponižni pogled

Vrednosti krajev, ljudi, ki so okoli tebe. Se zaveš pravega pomena, začneš ceniti to, kar imaš. In to je s tistim pristnim hrepenenjem dejansko tudi vse, kar v življenju sploh potrebuješ.