Zelenica

Zelenica ima po pravici prav takšno ime. Kajti spomladi, ko sneg izgine, se visoki travniki okoli koče obarvajo. Največ je seveda zelene, kot se spodobi in je prav. Saj med travo najdemo različne zeli, hribjo reso, lapuh, regrat. Druge barve so kot mavrica razprostrte pred radovednimi očmi. 

Plazovi pod Begunjščico

Rumeni ranjak, vijolična materina dušica, kimajoča kranjska lilija, kukavičnice, med njimi celo lepotica, skoraj nekoliko prevzetna murka. Takšen cvetlični paradiž si je seveda treba pogledati. Ura in nekaj minut hoje in komaj omembe vredni napori so naju, dve generaciji, peljali iz znanega parkirišča nad sv. Ano proti željenemu cilju. 

Špica Vrtače

Dan je bil, kot bi si ga lahko zgolj želel. Sonce je kukalo na plazove pod Begunjščico, modro nebo, le redki pohodniki. Koraki so izbirali smer, tam, kjer ni prestrmo, kjer je bilo jasno, da bo prav. Posamezne besede, številne misli, neskončno drobcev preteklosti. Še zadnja strmina, tik pod sedlom, ostankom nekdanje žičnice. 

Lepotica

Zaspana koča, zavoj na pisane travnike, skalna piramida Vrtače, obet prav posebne čajne mešanice. Ki je sedaj počasi nastajala, izbor dobrot, ki jih ponuja narava, v platneni vrečki. Suhe bodo še dolgo v kratke zimske popoldneve budile spomine, tudi na ta dan. Tišina, komaj zaznavni vetrič, ki se je iz ene doline zaganjal proti drugi. 

Pogled proti Košutici in Velikemu vrhu

Pogled je božal Triangel, hrepenenje po vertikali. Morda nekdaj, skupaj, sam. Kdo bi vedel, kaj vse še prinese čas, vsak dan nas znova preseneti. Sonce je grelo, obveznosti so klicale, treba je bilo odriniti nazaj. Na strmini sem podal roko, prijetno je bilo tako hoditi. Občutek zaupanja, navezanosti, se je krepil. 

Cvetoči travniki

Mimo cvetočih travnikov sva se spustila nazaj do Ljubelja, pogledala nazaj, navzgor. Vsekakor je bil to dan, ki ga ne pozabiš kar tako. Dan, ki se kot nekaj posebnega zapiše v spomin.