Stena

Stena. Veliko jih je, takšnih in drugačnih. Naravnih, umetnih, visokih, strmih. Toda le ena se piše z veliko začetnico, vzbuja občudovanje, šepeta legende. Severna triglavska. Veliko let je že minilo, kar sem se podal v njen labirint, s takrat že priletnim, pa še kako čilim spremljevalcem, ki je poznal vsak oprimek, stop, vse njene skrivnosti. 

Stena

Sledil sem mu, vrvi nisva potrebovala, na vrhu, po sloviti Frelihovi traverzi, sva si stisnila roke. Želja po ponovitvi je počasi bledela, drugi načrti, skrbi, ure z družino, so bile pomembnejše. Dokler ni prišel klic prijatelja. Nisva se videla že dolgo, morebiti vse od takrat, ko me je na poti proti plezalnemu vrtcu v Preddvoru pobral s svojo Vespo. 

Kamin

Povabilo v Steno. Slovensko smer. Ni bilo treba veliko razmišljati. Jutro je komaj dobro pomelo oči, pa v Vratih ni bilo nobene zaspanosti več. Z opremo na ramah sva hitela, kot bi ne hotela zamuditi dogodivščine. Nestrpna, da pobožava skalo, se dvigneva visoko. Smer nama ni delala težav. 

Pod stolpom

Stezico sva našla, prišla do vstopa, se navezala kot v starih časih. Tisti, ki so prišli za nama, so dali vedeti, da sva prav. Toda oni so odšli drugam, midva sva po premaganem prvem skoku zagrizla v kaminsko varianto. Varovanje malo pod vrhom, v vpadnici padajočega kamenja, je bilo kar napeto. 

Bele plate

Sledenje prijatelju, ugotavljanje, če sva prav. Sredi 800 metrov visoke stene si hitro izgubljen. Plezanje na skalni steber nama je ponudilo uživaško sledenje naravnim linijam, klini predhodnikov so bili dober obet, da se vse izteče, kot je treba. Pod belimi ploščami sva se oddahnila, razmišljala, ali sva opis razumela prav. 

V Slovenski grapi

Pa saj drugače ne more biti, sem prepričeval bolj sebe kot koga drugega. Plezanje je bilo sedaj lahko, hitro. Prevalila sva se na livado, sledila stezici do roba grape, tam pa začudeno gledala opis. Nič se nama ni skladalo. Povsem desno je bilo vse naloženo, malo bolj proti sredini grape črna stena, mokra, že na pogled odbijajoča. 

Na vrhu Prevčevega izstopa

Na koncu sva se odločila zaupati svoji glavi, splezala preko skoka, nadaljevala mimo vpisne skrinjice, kjer sva pustila tudi svoj zapis, v Slovensko grapo. Uborna zima je naredila svoje. Snega skorajda ni bilo, le tik pod Prevčevim izstopom je še vztrajala flika. Sedla sva vsak na svojo stran in razmišljala kod in kam naprej. 

Pogled proti očaku

Potem pa jo mahnila po grapi navzgor. Kot je zapovedoval opis sva se držala levo in prišla čisto prav. S prvimi kapljami na travnato sedelce. Pa si še dobro nisva oddahnila, ko se je že ulilo, dež je počasi prešel v sodro. Ne za dolgo. Že je nekdo z ogromnim čopičem preko neba potegnil z modro barvo. 

Triglav

Stopila sva po grušču, kjer je nekoč ležal debeli led, ušel sem malo naprej, sopihal v breg, skalo, proti očaku. Nahrbtnik je bil težak, toda šlo je. Jeklenice so ostajale za menoj, skalni greben, že sem stal ob stolpu, počakal prijatelja, nazdravila sva uspehu. Uživala v razgledu. 

Razgled

Dokler niso meglice, gledališki zastor, zagrnile pogleda na kuliso, igralce, oder. Korak je bilo treba usmeriti navzdol, za robom, tik pod vrhom Malega Triglava, je mladi kozorog lizal skalo. Postanek na Kredarici, nato pa nadaljevanje poti navzdol, čez Prag, v dolino Vrat. 

Mladiček

Pot se je vlekla, grušč je spodnašal noge, utrujenost se je poznala. Kozorogi so z bližine zvedavo opazovali tujce v svojem svetu. Končno se je pot iztekla, zadnji metri, znani od zjutraj, koraki proti počitku, pivu, načrtih. Poti domov.

Na polici