Pohajanje

Pohajanja so lepa. Ko zgolj greš, loviš trenutke, poglede, nasmehe in veš, da ni nobene potrebe po pretiravanju, silnih naporih, osvojitvi tega ali onega. Ko imaš pot le zabrisano nekje v glavi, nič nisi vezan, morebiti zgolj z izhodiščem. 

Nad Jezerskim

Silno lepo mesto za kaj takšnega so planine, ki zaspano čakajo na svoje poletne prebivalce, ali pa se krave že pomikajo k novemu šopu trave. Kjer življenje teče še umirjeno, počasi, kjer imaš še čas, da sedež, pomodruješ, se zazreš v daljavo. Pobegnila sva. Na takšno pohajanje, delno znano, polno raziskovanja. 

Rakeževa planina

Po prijetni potki, mimo jezera, gor v gozdove, proti nekdanji meji. Pozdravila sva Naceta, že dolgo počiva na tem razglednem kraju. Leta so prinesla mir, zagotovo je sanjal o njem. Zato ga živimo danes tudi zanj. Jagode so se smejale med rosno travo, metulji so sedali na cvetove. 

Pot

Šentjanževka je pordečila roko. Ki je segla v drugo, tam na poti nad Rakeževo planino, bezgovi cvetovi so resno kimali. Samotni avto je oddrdral mimo, nič ni izdal kam in zakaj. Nekdanja Ankova planina je samevala, vse je kazalo na gozdarska dela v bližini, novo poseko, ravno v pobočje. 

Pogled proti izhodišču

Spustila sva se po njej, majhna, nemočna, nezmožna, da bi jo zacelila. Končala se je kmalu, stroji so še stali tam. Spuščala sva se po svoje, iskala gamsje stezice, našla dosti nižje pravo pot. Nisva je poznala, toda zakaj bi ji ne zaupala? Peljala naju je zanesljivo, spuščala sva se, svet okoli nama je bil tuj. 

Slapišče

Dokler nisva prišla do izvira, vode, slatine. Začudeno sva zrla naokoli, res že dolgo nisva bila tukaj. Nekoč si stal v senci gozda, mogočna drevesa so šepetala. Danes je vse drugače, dreves ni več, pobočje preraščajo trava, lapuh, praprot, mlada drevesa. 

Obiskovalci

Pokusila sva vodo, nato pa odšla počasi navzdol, mimo nekdanje domačije, proti tistemu, ki je vedno tu. Izhodišču. Pot sva zaokrožila, čas je bil, da se vrneva domov.