Okoli Vrbskega jezera

Četrta ura jutra lepega dne je bila celo za Larsa skoraj prehud zalogaj. Pa vendarle je vstal in bil na zbirnem mestu pred menoj. Ki sem kot najbližji seveda nekaj minut zamudil. A kaj zato, saj smo pred seboj vendarle imeli še cel dan. Mejne kontrole smo se že povsem (znova) navadili, nekaj hude krvi v Celovcu, ob razpravi kje bo najboljše izhodišče. 

Jutranje sonce

Pa je jutranji hlad hitro ugasil prevroče glave, že smo na kolesu peljali ob Vrbskem jezeru. Svetloba je presevala skozi oblake, sonce se je zbudilo in zaspano pretegovalo. Kraji z deloma domače zvenečimi imeni so ostajali za nami, Maria Wörth zveni veliko lepše, če ji rečemo Otok. 

Vrbsko jezero

Hiter postanek pri večstoletni lipi, posajeni menda okoli leta 1341, nato pa plavanje na Kapucinski otok. Zgolj za zabavo, ohladitev in seveda iskanje skritega. Kilometri so leteli mimo nas, južna stran jezera se je iztekala, Vrba. Turistično mestece menda pravi biser. A kaj, ko nas veliko bolj pritegneta mir in tišina. 

Marija na Otoku

Ustavili smo se ob vodnem zbiralniku, nato pa preskočili na sever. Sedaj smo se že vračali, sonce je sijalo nad nami, toplota nas je objela, želja po ponovnem skoku v vodo je bila vedno večja. Pa se ji nismo prepustili, brcali smo naprej, sedli na jezersko obalo, v kraju Poreče gledali ladjico, kako se oddaljuje. 

Vrba

Zato pa je bil Celovec vedno bližje, zaokrožili smo in skorajda zašpilili klobaso. Toda pred tem nas je čakal še vzpon iz Vetrinj proti kraju Hodiše. Zakaj smo naredili tako nenavaden obvoz se vendarle ve. V bližini dvorca smo končno sedli na teraso, spili pivo, se oddahnili, kot smo si zaslužili in kot se zagre. 

Zasluženo

Dan je počasi ugašal, večerilo se je že, ko smo se spustili nazaj na obalo jezera, skočili v vodo, ugotavljali, ali je kača, ki je priplavala mimo majhna anakonda ali zgolj nenevarna belouška. Kar v kopalkah smo se odpeljali do avtomobila, pospravili kolesa, pustolovščina je bila za nami, idej za nove nam še ni zmanjkalo.

Večerna osvežitev