Stena

Stena. Veliko jih je, takšnih in drugačnih. Naravnih, umetnih, visokih, strmih. Toda le ena se piše z veliko začetnico, vzbuja občudovanje, šepeta legende. Severna triglavska. Veliko let je že minilo, kar sem se podal v njen labirint, s takrat že priletnim, pa še kako čilim spremljevalcem, ki je poznal vsak oprimek, stop, vse njene skrivnosti. 

Stena

Sledil sem mu, vrvi nisva potrebovala, na vrhu, po sloviti Frelihovi traverzi, sva si stisnila roke. Želja po ponovitvi je počasi bledela, drugi načrti, skrbi, ure z družino, so bile pomembnejše. Dokler ni prišel klic prijatelja. Nisva se videla že dolgo, morebiti vse od takrat, ko me je na poti proti plezalnemu vrtcu v Preddvoru pobral s svojo Vespo. 

Kamin

Povabilo v Steno. Slovensko smer. Ni bilo treba veliko razmišljati. Jutro je komaj dobro pomelo oči, pa v Vratih ni bilo nobene zaspanosti več. Z opremo na ramah sva hitela, kot bi ne hotela zamuditi dogodivščine. Nestrpna, da pobožava skalo, se dvigneva visoko. Smer nama ni delala težav. 

Pod stolpom

Stezico sva našla, prišla do vstopa, se navezala kot v starih časih. Tisti, ki so prišli za nama, so dali vedeti, da sva prav. Toda oni so odšli drugam, midva sva po premaganem prvem skoku zagrizla v kaminsko varianto. Varovanje malo pod vrhom, v vpadnici padajočega kamenja, je bilo kar napeto. 

Bele plate

Sledenje prijatelju, ugotavljanje, če sva prav. Sredi 800 metrov visoke stene si hitro izgubljen. Plezanje na skalni steber nama je ponudilo uživaško sledenje naravnim linijam, klini predhodnikov so bili dober obet, da se vse izteče, kot je treba. Pod belimi ploščami sva se oddahnila, razmišljala, ali sva opis razumela prav. 

V Slovenski grapi

Pa saj drugače ne more biti, sem prepričeval bolj sebe kot koga drugega. Plezanje je bilo sedaj lahko, hitro. Prevalila sva se na livado, sledila stezici do roba grape, tam pa začudeno gledala opis. Nič se nama ni skladalo. Povsem desno je bilo vse naloženo, malo bolj proti sredini grape črna stena, mokra, že na pogled odbijajoča. 

Na vrhu Prevčevega izstopa

Na koncu sva se odločila zaupati svoji glavi, splezala preko skoka, nadaljevala mimo vpisne skrinjice, kjer sva pustila tudi svoj zapis, v Slovensko grapo. Uborna zima je naredila svoje. Snega skorajda ni bilo, le tik pod Prevčevim izstopom je še vztrajala flika. Sedla sva vsak na svojo stran in razmišljala kod in kam naprej. 

Pogled proti očaku

Potem pa jo mahnila po grapi navzgor. Kot je zapovedoval opis sva se držala levo in prišla čisto prav. S prvimi kapljami na travnato sedelce. Pa si še dobro nisva oddahnila, ko se je že ulilo, dež je počasi prešel v sodro. Ne za dolgo. Že je nekdo z ogromnim čopičem preko neba potegnil z modro barvo. 

Triglav

Stopila sva po grušču, kjer je nekoč ležal debeli led, ušel sem malo naprej, sopihal v breg, skalo, proti očaku. Nahrbtnik je bil težak, toda šlo je. Jeklenice so ostajale za menoj, skalni greben, že sem stal ob stolpu, počakal prijatelja, nazdravila sva uspehu. Uživala v razgledu. 

Razgled

Dokler niso meglice, gledališki zastor, zagrnile pogleda na kuliso, igralce, oder. Korak je bilo treba usmeriti navzdol, za robom, tik pod vrhom Malega Triglava, je mladi kozorog lizal skalo. Postanek na Kredarici, nato pa nadaljevanje poti navzdol, čez Prag, v dolino Vrat. 

Mladiček

Pot se je vlekla, grušč je spodnašal noge, utrujenost se je poznala. Kozorogi so z bližine zvedavo opazovali tujce v svojem svetu. Končno se je pot iztekla, zadnji metri, znani od zjutraj, koraki proti počitku, pivu, načrtih. Poti domov.

Na polici

Pohajanje

Pohajanja so lepa. Ko zgolj greš, loviš trenutke, poglede, nasmehe in veš, da ni nobene potrebe po pretiravanju, silnih naporih, osvojitvi tega ali onega. Ko imaš pot le zabrisano nekje v glavi, nič nisi vezan, morebiti zgolj z izhodiščem. 

Nad Jezerskim

Silno lepo mesto za kaj takšnega so planine, ki zaspano čakajo na svoje poletne prebivalce, ali pa se krave že pomikajo k novemu šopu trave. Kjer življenje teče še umirjeno, počasi, kjer imaš še čas, da sedež, pomodruješ, se zazreš v daljavo. Pobegnila sva. Na takšno pohajanje, delno znano, polno raziskovanja. 

Rakeževa planina

Po prijetni potki, mimo jezera, gor v gozdove, proti nekdanji meji. Pozdravila sva Naceta, že dolgo počiva na tem razglednem kraju. Leta so prinesla mir, zagotovo je sanjal o njem. Zato ga živimo danes tudi zanj. Jagode so se smejale med rosno travo, metulji so sedali na cvetove. 

Pot

Šentjanževka je pordečila roko. Ki je segla v drugo, tam na poti nad Rakeževo planino, bezgovi cvetovi so resno kimali. Samotni avto je oddrdral mimo, nič ni izdal kam in zakaj. Nekdanja Ankova planina je samevala, vse je kazalo na gozdarska dela v bližini, novo poseko, ravno v pobočje. 

Pogled proti izhodišču

Spustila sva se po njej, majhna, nemočna, nezmožna, da bi jo zacelila. Končala se je kmalu, stroji so še stali tam. Spuščala sva se po svoje, iskala gamsje stezice, našla dosti nižje pravo pot. Nisva je poznala, toda zakaj bi ji ne zaupala? Peljala naju je zanesljivo, spuščala sva se, svet okoli nama je bil tuj. 

Slapišče

Dokler nisva prišla do izvira, vode, slatine. Začudeno sva zrla naokoli, res že dolgo nisva bila tukaj. Nekoč si stal v senci gozda, mogočna drevesa so šepetala. Danes je vse drugače, dreves ni več, pobočje preraščajo trava, lapuh, praprot, mlada drevesa. 

Obiskovalci

Pokusila sva vodo, nato pa odšla počasi navzdol, mimo nekdanje domačije, proti tistemu, ki je vedno tu. Izhodišču. Pot sva zaokrožila, čas je bil, da se vrneva domov.

Okoli Vrbskega jezera

Četrta ura jutra lepega dne je bila celo za Larsa skoraj prehud zalogaj. Pa vendarle je vstal in bil na zbirnem mestu pred menoj. Ki sem kot najbližji seveda nekaj minut zamudil. A kaj zato, saj smo pred seboj vendarle imeli še cel dan. Mejne kontrole smo se že povsem (znova) navadili, nekaj hude krvi v Celovcu, ob razpravi kje bo najboljše izhodišče. 

Jutranje sonce

Pa je jutranji hlad hitro ugasil prevroče glave, že smo na kolesu peljali ob Vrbskem jezeru. Svetloba je presevala skozi oblake, sonce se je zbudilo in zaspano pretegovalo. Kraji z deloma domače zvenečimi imeni so ostajali za nami, Maria Wörth zveni veliko lepše, če ji rečemo Otok. 

Vrbsko jezero

Hiter postanek pri večstoletni lipi, posajeni menda okoli leta 1341, nato pa plavanje na Kapucinski otok. Zgolj za zabavo, ohladitev in seveda iskanje skritega. Kilometri so leteli mimo nas, južna stran jezera se je iztekala, Vrba. Turistično mestece menda pravi biser. A kaj, ko nas veliko bolj pritegneta mir in tišina. 

Marija na Otoku

Ustavili smo se ob vodnem zbiralniku, nato pa preskočili na sever. Sedaj smo se že vračali, sonce je sijalo nad nami, toplota nas je objela, želja po ponovnem skoku v vodo je bila vedno večja. Pa se ji nismo prepustili, brcali smo naprej, sedli na jezersko obalo, v kraju Poreče gledali ladjico, kako se oddaljuje. 

Vrba

Zato pa je bil Celovec vedno bližje, zaokrožili smo in skorajda zašpilili klobaso. Toda pred tem nas je čakal še vzpon iz Vetrinj proti kraju Hodiše. Zakaj smo naredili tako nenavaden obvoz se vendarle ve. V bližini dvorca smo končno sedli na teraso, spili pivo, se oddahnili, kot smo si zaslužili in kot se zagre. 

Zasluženo

Dan je počasi ugašal, večerilo se je že, ko smo se spustili nazaj na obalo jezera, skočili v vodo, ugotavljali, ali je kača, ki je priplavala mimo majhna anakonda ali zgolj nenevarna belouška. Kar v kopalkah smo se odpeljali do avtomobila, pospravili kolesa, pustolovščina je bila za nami, idej za nove nam še ni zmanjkalo.

Večerna osvežitev