Špička

Plezalni dogodek v Iškem Vintgarju in piknik, ki mu je sledil, sta bila zgolj še spomin, ki je počasi tonil v globine pozabe. Sedaj so se pisale nove zgodbe, trenutki so bežali mimo mene. Podpeč je bila izhodišče, komaj so se kolesa dobro zavrtela, že se je svet postavil pokonci. Začel sem pridobivati višino, počasi, toda enakomerno, brez odmora. 

Cesta

Vas Preserje je bila zadnja znana točka. Od tu je šlo samo še navzgor, odpirali so se novi, lepi pogledi. Zanimive oznake za motoriste so počasi lezle mimo mene, na višinomeru sem odšteval metre, končno je bilo tu sedlo, počivališče za kolesarje, Rakitna, škratja hišica. Pa ni bilo nikogar doma, zato sem se odpeljal nazaj navzdol, do jezera. 

Rakitna

Bilo je še mirno, v njem so se odsevali oblaki, smreke okoliških gozdov. Prijetno bi bilo posedeti, toda čakali so me novi klanci, spusti. Sedaj sem res valoval, v smeri vasi Dobec, kjer sem le nekaj deset metrov za sv. Lenartom odkril zanimivo mlako. In prvič res malce počil. Ter kljub temu, da me je vleklo navzdol, raje zavil nazaj. 

Jezero

Saj je bilo še toliko zanimivih kotičkov, ki sem jih zgrešil. Špička je bila prva. Velika. Torej je kolo pristalo v grmovju, do razglednega vrha sem šel peš. Seveda je bilo presenečenje veliko. Iz gozda sem stopil nekaj metrov pod vrhom in takoj začel uživati v čudovitem razgledu izpod modrega neba. 

Špička

Bližnji vršički, pogled proti Cerkniškemu jezeru, vasem ob njem. A nisem se predolgo zadržal na vrhu, saj je bilo pred menoj še kar nekaj poti. Znova sem valoval gor in dol, nazaj proti Rakitni, tja, od koder sem prišel. Obiskal sem še Krimšček, nato pa že drvel navzdol, proti Podpeči in Jezeru. 

Razgled

Zaključil sem krog, zagrabil stvari za kopanje. Saj sem se seveda moral ustaviti tudi na travniku ob vodi, zaplavati. Ravno pravšnja nagrada za trud in lep zaključek izleta. Saj tako seveda mora biti.

Jezero